Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

Piranske Vinjete

Vinjete: Igor Bizjan


Hlapci Kapitala!

Odprto pismo uredništvu Primorskih novic)
25. 4. 2013 imam v prostorih knjižnice Lucija literarni večer, kjer bom predstavil opus 16 knjig, vključno z novo, Sledi, posvetitve. Na obali delujem intenzivno zadnjih 20 let, ampak ostra, analitična beseda vas verjetno ne zanima, lastniki kapital vam dirigirajo, o čem pišete, drugače bi bil časopis Primorske novice bolj živ, verodostojen. Vaši poenostavljeni članki so svetlobna leta stran od raziskovalnega novinarstva. O moji literaturi, uporniškem aktivizmu ste uspeli objaviti nič. V intimnem dnevniku Brezčasje (CZ, 2012) sem pisal o žalostnem stanju duha na obali, o brutalni povezavi politike in kapitala, don Pope del Palma se bo z podrejenim šefom gradbenega lobija, po ulicah betonskega mesta preganjal s pištolami za razdelitev plena. Žalostno, da novinarji tako malo berete, potem seveda ostajate na površini vseh pojavov, prenašate sto krat ponovljene vestičke, rumene trače in novice o lokalni hortikulturi, tako ustvarjate nestvarno sliko družbe, ki se ogiba poglobljeni refleksiji. Že dolgo vemo, da je resnica, resnica tistih, ki mislijo drugače, samo upam lahko, da mi neznanci spet ne bodo grozili, poglobljene metafore razkrivajo skrivne mehanizme oblasti, mogoče tudi pisateljev narcizem, bolestno užaljenost, da niste opazili njegove veličine. Novinarji ste hlapci kapitala, soodgovorni za tragično stanje v državi!
Vse dobro, mir v duši.

| Na vrh… |


Kapital ubija naravo!

(Osveščeni posamezniki proti pozidavi zelenega Kampolina, hudournika v Luciji)
Civilna iniciativa je predstavila razloge proti pozidavi dela Lucije, zeleni Trampolin. Grapa ni primerna za kvalitetno bivanje, v občini je 800 neprodanih stanovanj. Scenarij se ponavlja. Zaposleni predstavniki Občine in njihovi simpatizerji si na vse kriplje prizadevajo, da bi Občina z zunanjim partnerjem (gradbenim lobijem) udejanila pozidavo, v kateri naj bi bila stanovanja za mlade družine. Najprej bo spremenila namembnost zemljišča, tu se zatakne, kdo bo pobral ekstra profit, kdo je v ozadju, teorija zarote nas venomer spravlja v dvome? Povejte mi, katera mlada družina ima denar za stanovanje, kreditov ni lahko dobiti, saj so banke popolnoma opustošene. Manipulirajo s čustvi volivcev, poglej, ti sebičneži, so proti ureditvi razmer, so proti temu, da mladi dobijo varni domek, toplo ognjišče, zavajajo, saj NE gre za SOCIALNA stanovanja. Na koncu bodo spet glavni kupci tranzicijski tajkuni in njihovi potomci, občinskim strukturam naj bi referendumska zmaga prinesla projekt, s katerim se bo kitila na naslednjih volitvah. Namesto zelene alternative, betonska. Papagajske, mlade, napihnjene razpravljavce, ki imajo naučeno matrico v glavi, ponavljajočo kaseto, se da v njihovi premočrtnosti verbalno premagati samo z vdorom atipične besede, ironijo, sarkazmom, šalo, metaforami, ki so primerno bombastične in všečne, strah nas je, spet nas bodo pokradli, arhitekturna stroka, ekonomisti so se prodali kapitalu.
Zagovorniki pozidav se obnašajo kot vročični verniki, kot da je od zmage na referendumu odvisno njihovo osebno preživetje, če jim nasprotuješ, te vzamejo kot zagrizenega nasprotnika, ne razlikujejo med ostro izmenjavo mnenj, politično ni (vedno) osebno in obratno. Lahko se prepiramo glede grape, pa smo še vedno normalni sogovorniki, krajani, ki spoštujemo drugačnost in ne vzamemo vsega tako zares, čustveno. Demokracija potrebuje zrele, samostojne ljudi! Meni venomer govorijo, kaj si po nepotrebnem pridobivaš nove in nove sovražnike, pluješ v lastno skledo, težiš, ljudje božji, zelena opcija bi morala biti večinska, če bi živeli v normalni državi! Grozili, posvarili so me v Ljubljani, naj malo pazim, kaj pišem, zaradi ostrega zapisa o Šerifu (Jankoviću), če se mi to spet ponovi na Obali (mandrač), bom resno razmislil, da pobegnem iz te skorumpirane, mafijske države, skupaj z mladimi, ki ne vidijo nobene perspektive več. Za mano ne stoji nič, ničesar, razen vesti! Poudaril sem, da imamo upravičeno paranojo pred novimi gradnjami v občini (kogar je pičila kača, ta se boji zvite vrvi), uprli bi se, tudi če bi hoteli zgraditi pasjo uto, saj so nas v preteklih novogradnjah vedno prevarali z nespoštovanjem arhitekturne dediščine, novimi in novimi aneksi, manj kvalitetnimi materiali, netransparentnimi pogodbami itd. Možno je, da lokalni časopis Solni cvet že več mesecev ni izšel, da predstavniki zelene alternative ne bi imeli možnosti izčrpno predstaviti svojih stališč. Razveseljivo je, da se je civilna sfera, po dolgem zatišju, v Luciji spet prebudila, na žalost mladih ni zraven, preveč imajo opravkov v virtualnem svetu, nočejo se soočiti z usodo kraja, apatični so, »tastari« so nam »zafurali« bodočnost, naj se sami borijo s kapitalskimi mlini na veter.
Referendum bo uspel, ker lobisti z mrežnim marketingom prepričujejo, obljubljajo volivcem male ugodnosti, če bodo podprli gradnjo, otopeli krajani brez informacij nasedajo poceni parolam, nasprotniki betonaže oviramo napredek kraja, ne želimo sprememb, kapital podpira kampanjo z lažmi in dobro ukrojenimi, všečnimi neresnicami. Občina bi se morala kititi z novimi okoljskimi, inovativnimi, trajnostnimi rešitvami, zeleno alternativo, ne pa da ubijajo zadnje neokrnjene koščke narave v občini. Še dolgo potem bodo v sanjah mrtve živali, ježki, gliste, črvi, metulji in druge male živali obiskovale tvorce nasilja nad naravo. Narava ne odpušča, ni strankarsko, kapitalsko profilirana … zeleno, ki te betonirajo, zeleno … česa se lahko veseli travna bilka, ko zahrumijo stroji..

| Na vrh… |


Pohotnica, burja, sončni zaton

Raje je fukala kot jedla velike, sočne zrezke. Po tesnih ulicah je vročično iskala velike, debele kurce, da bi potešila vulkansko slo. Pravili so, da zna po velikosti nosu, obliki členkov, nezmotljivo ugotoviti, velikost moškega spolnega uda. Včasih je v posteljo povabila, zvlekla, dva, tri voljne ude, in se z njimi sladkala do onemoglosti. Če kdo ni izpolnil njenih poltenih pričakovanj, je dobil batine, modrice so pričale o slabo opravljeni nalogi. Končala je v bolnišnici na vrhu hriba, kjer z drobnimi tabletkami, porežejo zverinske strasti, melanholijo, pretirano očaranost nad življenjem. Videl sem jo pred časom, lesket njenih oči, je za vedno ugasnil. Tresočih rok in mlahavega koraka, ne išče nič, samo topo zre…
Močna burja na Punti je znak, de iz vse Slovenije pridrvijo, srfarji izurjeni v preskakovanju, jahanju valov, kot kavboji na divjem zahodu skušajo ukrotiti moč nihajoče vode, oprezajoč od kod prihaja največji bizon, vodni kolos, ki si ga strastno želijo obvladati. Jezdijo na vetru in skušajo ukaniti vetrove, ki prihajajo pod nepredvidljivimi koti, radi vidijo, da padejo v vodo kasneje kot tovariši. Najboljši dirjajo po vodni gladini sem ter tja kot neugnani satiri, proti obzorju se nagiba njihovo jadro. Burja čisti misli in srce!
Sončni zahod, potopljen na konici rta Savudrije je bil veličasten. Po izginotju žareče krogle,
so bruhnile barve, najprej nežno rdeča, prelivajočo se v pahljačasto zeleno. Barve so bile tako močne, da jih z šibko energijo nisem mogel upesniti v poln haiku. Lepota sama na sebe presega človekovo zmožnost, da bi jo reproduciral v obliki, ki ne bi pričala majhnost in nepomembnost našega vsakdana.

| Na vrh… |


Srebrna vasica na robu sveta

Srebrna vasica na robu sveta
(pravljica)

Rodil se je v bogati družini, v največjem mestu svetovne velesile. Starši so ga zmlada razvajali,vse, kar si je zaželel, mu je bilo ugodeno. Deležen je bil odlične vzgoje, a njegovo srce je ostalo prazno. Odločil se je, da bo izkustveno spoznal svet. Obiskoval je bordele, gejše, nimfe vseh vrst so ga vpeljale v skrivnosti ljubljenja, a je ostajal nepotešen. Želel je ustvariti osebno bogastvo, trgovanje na svetovnih borzah mu je prineslo goro denarja. Notranje izvotljen je opustil pridobitno dejavnost. Vedel je, da je brez izobrazbe človek manj vreden, zato si je pridobil vrhunsko izobrazbo doktorske ravni. Prekašal je v retoriki pisatelje in filozofe, a nekje globoko v duši ga je gnalo naprej. Potoval je na osamljene kraje, v samostanih je pridobival ezoterično znanje o naravi sveta. Pravili so mu Nevidni modrec. Budistična praznina ga ni nahranila. Brezbrižno je pohajkoval, noge so postale utrujene, duša neizpolnjena. Nekega dne se je ustavil v Srebrni vasici na robu sveta.

Kamnite hiše so odsevale mir, vaščani so živeli preprosto vsakdanje življenje, podobno kot Amiši. Brez televizije, telefona, sodobnih socialnih omrežij. Vaška skupnost ga je toplo sprejela medse. Spoznal je zalo deklico in se po dolgi snubitvi zavezal, da bosta ostala skupaj za vekomaj. Rodili so se zdravi in pridni otroci. Srečno so živeli do konca dni …

Korte -
na hribčku
en grozdek zori

Zapuščena
kamnita hiša – samota
je usoda spomina

Prazna istrska hiša –
duša se uči
življenja v praznini

Moja duša
je porušena
kamnita hiša

Zapuščena hiša -
na kamnitem oknu
se veter igra z listom

Zima, ostra burja -
družina se stiska
ob kamnitem ognjišču

Avantura v zaledju Istre – Korte

| Na vrh… |


Vrnitev odpisanih

Zamolčane zgodbe istrskih ljudi, ki jih povedo po daljšem druženju, niso podobne lepim slikam s turističnih razglednic. V krizi je istsko zaledje še bolj odrinjeno, saj hočejo hotelirji zadržati goste čim dlje v hotelu. Polpretekle zgodbe, ki so postavljale meje med coni A in B, so še vedno travmatični spomini, ko so v razdeljevanju in postavljanju meja velike sile spet pozabile na težave malih ljudi. Komunistična oblast je neposlušne kaznovala na razne načine, od zapora, do zaplenitve imetja. Nekatere družine so v novi državi svoje zaplenjeno imetje od države odkupile po mastni ceni. Razne vlade so deklarativno uvedle poseben račun za obnovo arhitekturnih spomenikov, pred realizacijo načrtov je prejšnja nova oblast (G.) sklad za oživitev Istre ukinila. Na malih gradbenih poslih v vaseh lobisti ne morejo dobiti debelih kuvert, zato prelagajo nujne projekte za nedoločen čas. V Svetem Petru smo izvedeli, da se od zemlje ne da živeti in da večina ljudi, pridnih in podjetnih dela v firmi, popoldne pa na zemlji, praktično garajo cele dneve. Žalostno je, da nismo spoznali veliko vaških posebnežev, saj v enem dnevu ne moreš spoznati posebne duše, ki kraju dajo potrebno slikovitost in avtentičen okus. Naleteli smo na zidanico, polno Titovih slik, zgledno restavrirane hiše, na ljudi, ki z zgodbami plenijo pozornost zdolgočasenih mestnih srajc. Žalostile so nas zgodbe vinarjev, ki zaslužijo od svojega prigaranega vina manj kot veliki trgovci, nismo se mogli načuditi, da posrednik delavcev iz Romunije za kilo nabranega grozdja dobi 70 centov, od tega da delavcem samo 35. Novodobno evropsko suženjstvo!

Novi časi bodo zgodbo zasukali v drugo smer, v mestih ne bo dela za mlade ljudi, zato se bodo vračali v samotne zaselke, začeli ceniti mir, delo žuljavih rok. Ugotovili bodo, da je restavriran kamen prvovrstni turistični produkt, domače vino, pršut, oljke pa dobrina, ki jo bo osveščen turist pošteno plačal. Vrnitev k rodni zemlji, optimalna samooskrba je naša usoda, pomagala nam bo dostojanstveno preživeti. Nafta bo usahnila, cena uvožene hrane bo predraga, domača zemljica bo postala dragocenejša od zlata, denarja pa nikoli nismo jedli. Zaledje Istre bo znova oživelo, brez pomoči preračunljivih, mestoma podkupljivih občinskih struktur, ki predvsem skrbijo za razvpite turistične centre. Tuji gostje bodo sami zahtevali našo biološko pridelano hrano in pijačo, košček lastne zemlje bo postal velika dragocenost!

Večer je, vasice počasi zapirajo krila, Sašo še vedno lovi duhove, vraže, stika za nenavadnimi, težko razložljivimi pojavi, Nataša izbira najbolj primerne fotografije za razstavo, Marko popravlja, barva akvarele, ki jih je narisal na poti po zaledju, in jaz, jaz sem pa še zmeraj izgubljen v vesolju, iščoč votlo slavo, priznanje, ki nikoli ne pride …

Tonina hiša -
kje so tiste stezice,
ki so včasih bile

Sv. Peter -
življenje na vasi,
zatišje pred hrupom sveta

Zaledje Istre,
povej mi zgodbo o pršutu,
oljčnem olju, vinu, ki razvnema kri

O, mir istrskih vasi,
prezrta lepota,
odsoten pogled

Oljčni nasadi,
veter se sprehaja
med prekati srca

O, kamnita hiša,
varen pristan,
pogled v davnino

Ptica preleti
kamnito hišo,
čista jasnina

Jutranja zarja,
kamnita hiša
se počasi prebuja

Kamnita vinska klet -
fermentirano vino sanja
o vrhunskem poreklu

Avantura v zaledju Istre – Sveti Peter


Facebook je pogoltno žrelo, mi pa sledimo poeziji kamna

Avanturisti smo razmišljali, kako bi povečali ogled naše strani Avantura v zaledju Istre. Po dolgem prerekanju nismo ugotovili ničesar novega, ničesar uporabnega. Ni bistro, da s ponavljanjem povezav nenehno nadlegujemo prijatelje na Facebooku, a normalen, pameten članek ali na primer video o naravnem zdravljenju, ne vzbudi množice klikov. Strokovnjaki so ugotovili, da ni več najpomembnejše število obiskovalcev, ampak dolžina časa in koncentracija, s katero berejo vaše vsebine, Mogoče je, da je uspeh dosežen z nekaj resnimi kliki, osebami, s katerimi se lahko kasneje razvijejo dobri poslovni, sponzorski odnosi. Žalostno je, da na spletu prevladujejo plitve, rumene vsebine, Murko pade, ker ga poslovni partner v igranem videu nasilno odrine, in že padajo kliki, vse tja do desetinke milijona. Vžgejo neumni štosi, perverzne situacije, smejoči se dojenčki, prisrčne mucke in pretirano čustvene sladkobnosti. Družabna omrežja (FB) pobirajo zahtevne vsebine, pesmi, poglobljeni članki padajo v brezno spleta brez močnega odtisa, sledu. Prvo pravilo, je da si na spletu pošten, da ne zavajaš internetnih prijateljev, pomembno je, da izbereš pravo platformo za izmenjevanje idej, misli, čustev. Umetniške, etnološke vsebine pritegnejo specifično, ožjo publiko, raziskati moraš, na katerem portalu se zadržujejo ljudje s subtilnejšemi nagnjenji. Pomembno je, da ne ponudiš teksta, ideje na pladnju, ampak s posebnimi prijemi, kot v detektivki, vzdržuješ napetost, bralca, internetnega uporabnika, vodiš za roko, pelješ ga na mesto njegove želje, kjer se lahko razvije poslovni interes. Mogoče smo avanturisti prestari, ne razumemo psihe, duše interneta, zanesenjaki smo, ljubitelji starega kamna, ki šepeta zgodbe davnine, razrušenih hiš v odročnih, neobljudenih vasicah, relikt nekega preteklega, izginjajočega časa, delamo brez plačila iz veselja do raziskovanja korenin, stroške bodo poplačali dobri duhovi. Kunta Kinte nam maha iz daljave!

Trsek –
mirno morje
v oazi sna

Samotna, kamnita koča -
Le kdo joče za tvojo
toplino, tišino?

Mlin na reki Dragonji –
tristo let
stara žalost koruze, žita

Avantura v zaledju Istre – Trsek

| Na vrh… |


Ranljivost socialnega delavca na cesti

Na delavnicah direktnega socialnega dela pred borzo, smo vseskozi poudarjali, kako pomembno je pogledati izza papirjev in stopiti med ljudi. Delo na cesti, srečevanja in pogovori z ljudmi v okviru programa duševnega zdravja v skupnosti, preko društva Obzorje Piran, prostovoljno opravljam že več kot petnajst let. Mediteranski način življenja, ki poteka preko naključnega druženja in sprehodov ob obali, daje sijajno priložnost, da imaš vpogled v to, kaj se dogaja z ljudmi, saj opravljivi jeziki komaj čakajo, da očrnijo sosedov življenjski stil. V majhnem mestu, vsi vemo o drugem vse, kar zmanjšuje socialno izoliranost in osamljenost, obenem pa je socialna kontrola tako velika, da strah pred zlobnimi jeziki blokira iskrene odnose. Potrebno je oceansko veliko časa, da ugotoviš, kdo želi pomoč, komu pa se vsiljuješ, da bi preko iluzije strokovnosti, zapolnil notranjo praznino, nesposobnost reševanja osebnih konfliktov, dviga samopodobe. Leta in leta srečevanj in pomenkov so potrebna, da ti ljudje resnično zaupajo, kaj jih v duši tare, na katerih problemih se lomijo, izgubljajo moč. Na koncu se je najhuje sprijazniti z občutkom neuspeha, v večini primerov si nemočen, posebej če so ljudje zasuti z visokimi dozami pomirjeval, da komaj hodijo. Podobne psihične motnje, socialna patologija, se vlečejo iz generacije v generacijo, brez osebnega vpogleda in osvetlitve. Ranljivost strokovnega delavca, se na terenu zelo poveča, vseskozi je pod lupo opazovalcev in zlonamernih pripomb, češ poglej ga klošarja, s kom se druži. Prednost direktnega dela je, da v živo vidiš, kaj se z posameznikom (klientom) dogaja in lahko posreduješ na licu mesta, brez pisarniških dogovorov in papirne vojne, sčasoma nekateri odnosi preidejo v prijateljstvo. Da bi lažje obrazložil, smisel strokovnega početja, in neskončnih sprehodov, sem v lokalnem časopisu odprl rubriko, Piranske vinjete, v katerih brez cenzure govorim o problemih medsebojnega občevanja, o skrivnih grehih in javnih vrlinah, o potrebi, da se izostri etična plat naših srečevanj in konfliktov. Večkrat povzamem nivo besedišča in razmišljanj iz gostilniških debat in jih neokrnjene, povzamem v drugem kontekstu, da bi se protagonisti zamislili in izprašali vest. V humorni, mestoma ironični vsebini, brezobzirno bičam, napake občanov, svojo pisateljsko vzvišenost in probleme z napuhom, tragične povezave občinskih veljakov z lobiji, posebno gradbenimi. Takšna izpostavljenost zahteva, odgovornost za vsako izrečeno besedo, mnogi me hočejo tožiti (hvala bogu, da imam dobrega odvetnika) in dovolj trdo kožo, saj se človek zlonamernih podtikanj in žaljenj nikoli povsem ne navadi. Zatorej, ranljivost kot odprtost za druge, kot prav ruski, pesniški velikan, S. Jesenin. Za direktno delo z ljudmi plačaš visoko ceno, na to moramo strokovni delavci biti pripravljeni, ob intenzivnem delu s posamezniki, bo strokovni delavec kmalu ugotovil, da mnoge težave izvirajo iz neumnih zakonov, nepravičnega, birokratskega, skorumpiranega aparata lokalne ali mestne oblasti, verjemite, ko socialni delavec dregne v oblastniška razmerja, potem se udobni položaj strokovnosti, nekoga, za katerega se predpostavlja, da ve, zamaje, začne se neusmiljen boj za pravilno interpretacijo, vzroka in posledic stiske ranljivih skupin prebivalstva. Vprašajmo se, zakaj je socialno delo tako malo cenjeno, socialni delavci so postali pohlevni izvrševalci zakonov, mali pisarčki, podeljevalci karitativnih socialnih, denarnih prejemkov. Rak rana poklica je otopelost, na področju duševnega zdravja so si slabo prilagojen socialni delavci, v društvih prisvojili vso oblast, večino službenega časa skrbijo kje bodo našli denar za plače, malo jih zanima opolnomočenje uporabnikov…

| Na vrh… |


Jurij Gustinčič

Jurij Gustinčič je veliki steber slovenskega novinarstva v ponos težkega poklica. Ne more si oprostiti, da je zaradi izleta po pogrebu očeta, za en dan zakasnilo poročilo za Politiko iz New Yorka, na dan, ko je odstopil ameriški predsednik R. Nixon. On je poosebljenje 20. stoletja, vzpone in padce komunizma in kapitalizma je obravnaval z enako zavzetostjo in željo po objektivnem poročanju. Beseda dialog v politiki po besedah Gospoda Jurija ne pomeni vedno prijetno kramljanje, muke nastanejo, ko velike sile malim postavljajo meje svobode. Zunanja politika skozi njegove besede nikoli ni bila dolgočasna in razvlečena, med vrsticami je razširjal meje, omejenemu, diktiranemu horizontu socrealističnega novinarstva. Kot dopisnik, med drugim tudi beograjske Politike (Žalostno je, kaj je v času Miloševićeve ere nastalo iz tega včasih odličnega časopisa) je služboval po velemestih velikih sil, mama kot zavedna Primorka mu ne bi oprostila, če ne bi vseskozi poudarjal slovenske korenine.
Človek 21. stoletja bo nervozen človek, kriza okoli denarja se bo poglabljala, pravi legendarni novinar, ki ima rad časopis, njegov vonj in otip…
Juriju Gustinčiču je država podelila red za zasluge, visoko nacionalno priznanje. Večkrat pride v Piran, prijateljica, podjetnica ga gosti. rada se druži s pomembnimi ljudmi (Kdo se ne!) Pokazala mu je moj zapis o njemu v knjigi Brezčasje, komentiral je, da je piranski, kar v kontekstu svetovljana ni kompliment Mene kot zapečkarja, ki potuje skozi knjige in filme, letal se panično bojim, ljudje z široki obzorji fascinirajo, čeprav je v majhnem zrnu najbrž zaobjet ves svet Novinar je aristokrat, privzdignjen nad prozaično vsakdanjost, včasih imam občutek, da rodno grudo zaradi majhnosti, politično ne jemlje popolnoma resno, (le kaj si misli o kompetentnosti janševe vlade) na trenutke se zazdi, da obrobnost ni vedno povezana z mirom in osrečujočo tišino, bolj z nemočjo in sanjami o velikem svetu Zanj so velike, močne dežele, njim namenja pozornost. Nikoli ni govoril o teorijah zarote, o vzporedni procesih distribuiranja moči, posvečenih, skrivnih interesih združb, ki vlečejo niti iz ozadja. Vse življenje suha, objektivna, tisočkrat preverjena dejstva. Mogoče se v trdi realnosti skriva največja poezija?

| Na vrh… |


Bojevnik potuje po stezah srca

Meje med javnim in privatnim se rahljajo, osnovni postulati etike padajo. Skrajni čas prihaja. Brez obrambe bomo goli in bosi (ne zaznavam telesa, čas se drobi v sončne pege, na meji dveh svetov ostajam buden). Ezoterično potovanje se je začelo dve noči pred fizičnim potovanjem v Truške. Sanjal sem, da sem močno stiskal, objemal Slavico (zaposleno na Občini), kot da bi šlo za življenje. Ni bila prestrašena, ni se branila. Imela je močno naličene ustnice, škrlatno rdeče, čista podoba iz starih filmov. Smehljala se je kot ponavadi, malo v zadregi… Potem sem z mrkim, napol zakrinkanim neznancem (podoben je bil županu Popoviču) stopil na ozko vzpenjačo. Ni in ni se hotela zaustaviti, drvela sva vedno hitreje in hitreje. Spodaj je na klopci sedela petinosemdesetletna mama, z nekaterimi sorodniki. Hotel sem izstopiti, pa ni bilo mogoče. Sestopil sem s hriba, sam. Nisem našel poti v staro mestno jedro. Kaj mi hočejo sanje povedati?

O, zaledje Istre,
čista jasnina
oči

O, Truške, Truške,
če ne boste pridni,
boste dobili, buške, buške

Popotovanj je več vrst. Zaledje Istre je lahko samo kulisa za razčiščevanje medsebojnih odnosov. V naši umetniški skupini se je med moškimi začel boj za oblast, kdo ima prav, kdo krši sveti red kohezivnosti skupine. Vnaprej naj bi bil določen za žrtev, čeprav sem ostro zabičal fantoma, naj se nehata čistiti preko mene, naj obrneta barko. Sedaj bo frčalo perje podzavesti! Dobil sem več očitkov, da moja pisateljska veličina (mojster peresnik) ni zadovoljna z enakopravnostjo v skupini. Napisano mi je bilo, glede na mojo splošno znano težavnost, v skupino sem bil lepo vabljen, sprejeli so veliko žrtev, možnost konfliktov zaradi moje malenkosti naj bi bila velika. Odgovarjam, tam, kjer sem, se začenjajo neprijetni procesi čiščenja, ki se dogajajo nezavedno, neodvisno od volje protagonistov, to je moje poslanstvo, to je moja karma. Postajam radikalen ljudomrznež, šele ko spoznaš človeške reve, strahove, krhkost, se razpre milost, sočutje, upanje. Če bi me obsodili na samstvo do smrti, ne bi niti trznil. Ljudje bodejo kot trni, svetohlinci se mi upirajo, gnusi se mi njihova zamračenost, ob povprečnem, dobro prilagojenem posamezniku, sluzastem obličju, se mi obrača želodec. Če se bom tako počutil, če mi bo vest narekovala ostrino, ki je komaj znosna, bom z lahkoto »špilferderber«. Vem, kakšna je bolečinska struktura notranjega jedra, vzrok, zakaj smo se znašli skupaj. Lahko naredim družinsko psihoanalizo skoraj za vsakogar, na več straneh, s tehtnimi razlogi za zdajšnje obnašanje, pa ljudi plaši, nihče se noče prebijati skozi notranje rane, če je zdrav, če lahko udobno živi takšen, kakršen je.

Ničesar ne delam po nareku, ne pišem iz občutka dolžnosti, nikoli nisem imel šefa, da bi mi karkoli ukazoval (pokojnega očeta ne štejem). Za potrebno prilagoditev skupini se ne bom zoperstavil notranji volji in intuitivnemu občutku. Ni mi potrebno klečeplaziti, nisem naprodaj, da bi utihnil, so mi že ponujali 10000 EUR, pa še vedno govorim in pišem brez avtocenzure. Ne delam kompromisov, nobenih všečnih, sladkih besed. Uporni človek gre po stezi srca, tu dokončno omahne, če je potrebno, zastavi telo za resnico. Na tej poti sem večkrat popolnoma sam, brez moči, v dvomih, a osnovna usmeritev ostaja. Ženske sem ljubil, a nisem sklepal kompromisov, čeprav so bile lepe, pametne, uspešne, ustvarjalne. Ko sem začutil, da si me lastijo, me nezdravo priklepajo nase, sem kot samotni kavboj zajahal konja in odpeketal v sončni zaton. Pravi moški se ukloni samo zaradi ljubezni do ženske, incestuozna, napol homoerotična, v družinske vozle zavozlana, nezavedna prijateljstva so nezrela, najbolje funkcionirajo za šankom. Samota je usoda, skrivna zaveza, glas vesti. Svoboda se vtisne v kri, naseli v genih. Tako gre to, dragi moji, ne potuje se samo po pokrajinah, zemljevidih, duša je največja človekova znamenitost, nikoli do konca raziskana. Za toplo ognjišče, sprejetost v skupini, varno spravljenost ne bom naredil nič, me ne zanima. Prijateljstvo zame pomeni, da smo sposobni preživeti konflikt drugačnosti, mirno in dostojanstveno, reflektirati zamračeno podzavest, drugemu pustiti biti, spoznavati se na robu zaznav, brez politike, ideologije in iluzij. Razširjena zavest, težavno delo na sebi, iskanje iskrenega duhovnega jedra, brez novodobnih poenostavljanj in leporečja, je potovanje, vredno učlovečenja. Kdo ga zmore?

Spokojna vasica -
deklica in drevo
mirujeta

Razklano drevo murve -
srce utripa
v bolečini vetra

Razdeljene Truške -
politika drobi
sočuten pogled

Dolgotrajna suša -
žalostni obraz kmeta drsi
po opusteli zemlji

Porušena kamnita hiša -
duša ječi v
breznu spomina

Kapelica, zgrajena 1602 -
le kdo je tod okoli
lovil sanje

Križpotje -
nisem mlad, a ne vem,
kod in kam grem

Vršič -
tišina stoletnih
kamnov odmeva

Duhovno sem se poglabljal v Truškah …

http://www.avantura-istra.org/truske/

| Na vrh… |


Duhovno potovanje, bolečina oči – Abitanti

Dom je, kjer so dobri ljudje, dobri duhovi, stopnice v nebo, ovija bršljan. Kdo je porušil naše srce, komu je bilo napoti naše hrepenenje? Hrast, mogočni hrast, povej mi zgodbo o ljubezni, ki je ni, kateri veter ti oživlja žile, katera presihajoča smrt? Čutim v tvojih nedrjih kristalno vodo, nevidni nektar, sladek napev. Dobremu se razpirajo skrivni svetovi, roka, s katero odpiraš prosojna vrata, je nema za napihnjence, ki so naselili krvave obrise sveta. Več, več, več, požri, zagrabi, zavrzi! Prostor, naseljen z mnoštvom teles, včasih ne seva ničesar, kamen, o, kamen, razpri, razgali skrivnosti tišine, poglej, sinja ptica seda na tvoje obličje. Gledaš, a ne vidiš, človek, prosojen piš v izginjajočem spominu. Kje si, zakaj molčiš v tem surovem času, ko se oljke pobešajo v hlad, kje si, zakaj molčiš. Cerkveni zvon izginja v senco, drobne dekliške oči kot dež zalivajo vhod v vasico. Potujem, potujem, kdaj bom prišel na konec noči? Videl sem odprte lokvanje, obešene na ponjavo sledi, videl sem mavrico, razprto čez hrepenenje ljubečih ljudi, videl sem steklene tišine, ki kažejo pot stezosledcem, videl sem dvignjene roke, ki sevajo sonce, zaslutil skrivno moč ranjenih duš. Povej mi, kaj vidijo angeli z našimi očmi?

http://www.avantura-istra.org/abitanti/

| Na vrh… |


Škafarjev film, deklica in hrast, večji od 15. festivala slovenskega filma

Med ogledom študentskega filma Benjamin, sem sedel na samem, v zadnji vrsti, ki so ji včasih v šoli rekli oslovska. Rad sem malo stran od ljudi, ne predaleč, ne preblizu. Fant, avtist, sneman neposredno, brez predsodkov, gleda prihode vlakov, zapomni si ves vozni red. Mama ima težave, ker ljudje mislijo, da fanta ni vzgojila pravilno, Po koncu filma, gre mimo fant, glavni igralec, in se me dotakne,ffizično, močno neposredno, me zagrabi za rame, prej ga nisem opazil. Sama sva sedela v zadnji vrsti.
Bitenčev film Otroci socializmai, me je popeljal v stare dobre čase, ko smo bili mladi, divji in neugnani, lažji za trideset kilogramov. Nostalgija me je scela zajela, ko sem se za trenutek prepoznal v kadru plesa v FV v Rožni dolini, v 4. Bloku. Brane Bitenc, tudi režiser filma, je dobro, avtentično, uporniško poezjo, uspešno združil z poetiko punka, bend je dobil prepoznaven pečat in številne oboževalce. Filmu se obeta lepo festivalsko življenje v tujini.
Cvitkovič v kratkem filmu Sto psov, spet uporablja premočne metafore, z krampom hoče izkopati večne, arhetipske resnice. Adam ustvari Evo, in se potem izklljuči iz življenja.
Škafar v filmskem, poetičnem eseju, ne postavi samo spomernika velikima igralkam, štefki Drolc, in Ivanki Mežan, ampak ustvari univerzalno podobo minevanja. Padel sem v Film. Štefka pripoveduje, kako je pri osemnajstih zanosila, fant se je ustrašil in pobegnil, mama jo je sprejela z solznimi očmi, brez očitkov, čeprav je bila katoličanka. Ponudila ji je dom, toplo ognjišče, brezpogojno sprejetost. Petje ptic, Šumenje listov, blagi veter, starki, lepi, polni miline in modrosti,v sproščenem pogovoru. V vsakdanjosti najdemo ezoteriko, mistiko, modrosti, velike resnice. V dobrem art film stvari, šumi ki jih v nevrotičnem vsakdanu, sploh ne opazimo, dobijo poseben, sakralen pomen. Bal sem se, da bo Vlado z premočno podobo naredil napako, pa je hvala bogu ni. Želel sem si da bi prazen kader, belo platno med prizori podaljšal, vsaj do Cageovih petih minur, pa je iznašel bolj elegantno rešitev, belino snega, v belem bel odtis. Zen, posušen list v knjigi, filme ne pade, vzdržii zgovorno tišino, zatišje narave, molčeči hrast, se ne upogne. Vlado nas hrani s podobo, poezijo, nevsiljivim pogledom. List na vodi, veter združi sosedne liste v čvrsto strukturo, nekaj ljudi je odšlo, mogoče je bil curek notranjega miru premočen, nenavaden za stanje kaosa v katerem živimo. Meditativni film, nas je omehčal, nas naredil razprte, malo omotične, kot je pripomnila gledalka v gneči po koncu filmane poezije. Želel sem si, da bi se podobe podaljšale, neskončno trajale v zmehčano jesensko noč. Minevanje, bolj živo kot otopelo postopanje na mestu..

| Na vrh… |


Krkavče

Popotovanje od Pirana do Krkavč smo začeli v slaščičarni na Tartinijevem trgu. Sašo me je zelo presenetil. Pet minut sedimo, pa me še ni nič žalil. Fant duhovno napreduje z gromozanskimi koraki, osupljiv napredek. Očak Marko, konstruktiven kot po navadi, je opoldne zmeren pri pijači, sluti, da ga čaka še dolga vinska pot. Po nekaj letih je spraznil špičalo za svinčnike. Tremo imam, že nekaj časa se nisem prebil čez piransko rampo, Piran je past, utopljena v brezčasju. Nataša, novinarka, Sašo, snemalec, ustvarjalec glasbe, Marko, slikar, in moja pišoča malenkost smo se odločili, da vasice v istrskem zaledju predstavimo preko različnih umetniških stilov in pogledov. Borbena, ustvarjalna morala skupine je na visokem nivoju, samo kot po navadi, kakor grupa TNT iz Alan Forda, ne bomo zaslužili nič ali mogoče za kavo. Občasno se zazremo drug v drugega, možno je, da nas bodo vaški fantje malo na grobo pobožali zaradi nenavadnega izgleda. Šli smo po daljši poti skozi Izolo, Saškota je zajelo iskreno navdušenje, začel je tuliti, o, moj razgled, o opojna ravnica, verz je rimal s prasica in lica. V Kortah smo videli sedem palčkov in Sneguljčico, nekaj poltenega bi pripomnil, a tole je didaktično potovanje. Korte, tradicionalna istrska vasica s cerkvico in gasilskim domom (povedal M.), Sašov GPS (Gre po svoje) je nekajkrat zatajil, počasi se prebijamo do Šmarij … Malo se bojim, da bomo končali v jarku, Nataša polaga ovinke kot Fitipaldi … V daljavi se na hribčku šopiri Padna, kjer je nekaj časa umetnikoval Frančič. Preko Kortin in Nove vasi smo skoraj na cilju. Malo sem podrezal M., da je sedeti zraven njegove modrosti kot meditirati v budističnem templju. Sveti Peter bo postal znan, ker so se naše umetniške veličine peljale skozi. Joj, naenkrat nas prešine, da smo pozabili kupiti Pingo in sendviče s salamo in kumaricami, na šolskih izletih smo se lepo krepčali.

Krkavče -
v zaledju Istre
sinje nebo

Na levi strani pred vasico je blatno jezerce, nobenih turistov ni videti . Kri nam je zledenela, ko smo parkirali zraven pokopališča, prostora, kjer se nekoč snidemo s predniki.

Pokopališče pred vasico,
zgovorno molčijo
duše prednikov

Pokopališče,
duša se skrči
v svetlobo spomina

Zarjavel križ v kotu,
živo telo
preleti senca

Noben grob ni zanemarjen, povsod rože (tudi umetne), sveče, spoštljiv spomin. Tod živijo urejeni ljudje. Znamenitost kraja je kamen, postavljen v prvem ali drugem stoletju pred našim štetjem, je poganskega, keltskega izvora. Kamen je 1,6 metra nad zemljo in 0,9 pod zemljo. Ima izklesano sonce, dvospolno podobo. Legend je veliko, govorilo se je , da je v porušenem gradu bival sam hudič. Nismo dokazali, da ima kamen zdravilno energijo, še vedno sem bil lačen in tečen.

Marko je takoj po prihodu z mehko ročico začel risati kamen z okolico, ko me je začel preganjati, da mu zastiram pogled, sem vedel, da ga moram zaradi zaležanega vratu energijsko, terapevtsko obdelati.

Kamen troglav,
sence na duši
izginjajo

Peš se približujemo središču vasi, nismo turisti, da bi nas kdo ostrigel, gostilne ni, smo ubogi umetniki, zagozdeni v nikomur razumljive iluzije, neuporabni za vsakdanje življenje dela in graditve normalnega občestva. V Krkavče vodi enosmerna cesta.
Cerkev sv. nadangela Mihaela (posvečena1633) je zgrajena na ravni, kamniti skali. Mesto je zatišno, čas hitreje mineva kot v kinu.

Kamnita hiša,
nema priča
dolgoživosti kamna

Vasica na skali,
Bog je čvrsto
položil temelj

V vasi je 135 hišnih številk, okrog 270 duš, med obema vojnama je tod živelo čez 600 faranov. Vrtovi v terasah so rojevali oljko, trto … Vsak detalj na kamnitih hišah priča, da so gospodarji čuječi in pozorni do dediščine očakov. Poznal sem Grožnjan, obiskoval razstave in filme v Motovunu, a prvič sem v tej zatišni, mirni vasici. Žalostno je, da lepoto, ki nam je preblizu, prezremo. Ezoteričen kraj me zaziba v skrivnost kamna, navdušenje se meša s pogreznjenostjo vase. Ali znamo istrsko zaledje predstaviti svetu, si domačini sploh želijo horde turistov? Sodelavci neumorno škljocajo, vasica je čista filmska kulisa davnih časov, ko so ljudje živeli v sožitju z naravo (trajnostni razvoj), v skladu z božjo voljo. V živem muzeju, Hiši Vrešje, nam Marko s ponosom razloži zgodbo pokojnega očeta Štelija Reje, ki se je odločil, da bo hišo, ki je propadala od leta 1965 do 1995, obnovil z lastnimi rokami. Restavriral jo je in ponudil na ogled turistom. Mama Ondina se obleče v nošo in z doma spečenim kruhom, namočenim v vino, pričaka izletnike, pripoveduje osebne zgodbe prednikov. Zraven je vodnjak z lokvanji, kjer je nona, perica, služila svoj kruh. To je avtentičen turistični produkt!

Živi muzej,
ustno izročilo,
spomin, ki ne mine

Oči so minljive kot voda, a kamen ostane, me prešine. Če ne živimo v sožitju s predniki, postanemo mehurček v Coca-Coli, brez korenin, iztrgani, vrženi v žrelo vulgarnega liberalnega kapitala, ki neusmiljeno drobi dušo. Namesto ustvarjalnega spomina nam ponudi puhlo, plehko vsakdanjost. Brez arhetipov, skrivnosti, se duša izgubi v primežu surove resničnosti, politike, brez vesti …

http://www.avantura-istra.org/

| Na vrh… |


Meditacija, revolucija

Sončni dan na punti, prostor pred svetilniikom. Festival jeze in odpora, Dost mamo vsega, pol metra zraven smo se učili meditirati. Dvajset ljudi razdeljenih v štiri skupine. Sodobni um, funkcionita kot podivjana opica, teško se umirimo, še težje prisluhnemo drugemu. Čas, ko govorijo drugi, teče za nas neskončno počasi, ko govorimo mi, se nam zdi, da teče prehitro, da so nas prekinili na začetku monologa. Agresivni zasedejo ves prostor, ne pustijo nikomur do besede. Kaos v glavi, se premakne v skupino. Ob vodeni meditaciji, se zmehčamo, govorimo tišje, postanemo bolj čuječi in pozorni. V mestu, kjer je meditiralo več kot odstotek ljudi, se je zmanjštalo število nasilnih dejanj. Po obdobju radikalne kritike vsega obstoječega, tudi sam potrebujem, zatišje tišine, varno spravljenost in občutek varnosti in pripadnosti v skupini. Dobro se počutimo, nobenih agresij in padanj v ego ni bilo,vsak od udeležencev je dobil novo, pozitivno izkušnjo, sodeč po nasmejanih obrazih. Tudi revolucije postanejo manj nasilne, bolj konstruktivne, če se jih lotijo, v sebi mirni, premišljeni ljudje. Meditacijo v vsako slovensko vas!!!

| Na vrh… |


Demokracija, se znamo pogovarjati?

Večer po dolgočasnem filmu, Venus projekt, čista utopija življenja, za katerega nismo ne duhovno zreli ne materialno sposobni, smo se posedli v krog, štirindvajset duš. Polovica jih je po filmu odšla domov. Vzel sem si vlogo mediatorja, kot najbolj izkušen, na socialnem delu smo se spoznavali v sensitiviti grupah. Prednost vodenega načina komunikacije je, da ni nihče izključen, vsak je lahko igralec v izmenjavi mnenj, vsak čuti in premaguje tremo pred nastopom. Pozval sem jih, naj povedo kaj jih moti, česa imajo »dost’«, ali podajo refleksijo filma. V krogu smo se predstavljali, vsak je povedal kaj zanimivega, nismo se prepirali in si segali v besedo. Potem sem predlagal, da bi govorili o svojih strahovih, osebnih ali družbenih. Nastal je odpor, strah pred razkrivanjem je sprožil spontano nelagodje. Starejša živčna ženska in star hipi sta začela težiti, da ju moti vodena debata, da bi se raje pogovarjali svobodno, brez določenega reda. In so se. Tulili so eden preko drugega, se prevpili, prekinjali, nastal je čisti gostilniški kaos brez dnevnega reda. Organizator, ki je bil ves festival proti, da bi imeli organizirano debato v krogu, omejeno na tri minute in minuto za replike, je hotel nekaj povedati, pa so ga v vsesplošni zmedi preslišali. Dneve in dneve nas mediji pitajo z negativnostmi, vseskozi živimo v stanju prihajajoče kataklizme in tesnobe. Potreba, da nekdo sliši našo stisko, je večja, kot si upamo priznati, to bi morala biti normalna komunikacija, nobene psihoterapije ni v odprti, zdravi izmenjavi občutkov. V nas kipi, vre, samo povod in besedna solata vulkansko izbruhne. Lep nauk, da nismo zreli za spontano, neposredno demokracijo, da vsakdo posluša samo samega sebe, da se ne upoštevamo, spoštujemo in poslušamo.

| Na vrh… |


Kdo Piranu uničuje dušo

(Fragmenti o ljubezni do mesta)
Da lahko zavlada zlo, niso dovolj dejanja maloštevilnih posameznikov, večina mora ostati indifirentna. Tega smo žal sposobni vsi. Cvetan Todorov
Domoznanski večer naj bi govoril o domačinih in foreštih, o plusih in minusih vikendašev. Butasto izhodišče! Slovenija, ena malo večja vas, se rada deli po plotovih in zaselkih, da lahko ljudje s šibko samopodobo najdejo nekoga, ki je drugačen, manj sprejemljiv kot oni, nesrečnikom pa okrepi samospoštovanje. Tujec je ponavadi manj vreden, njegovo poznavanje šeg in navad domačinov naj bi bilo pomanjkljivo, a že tu se zatakne. Veliko pravih domačinov v Piranu sploh ne govori slovensko (zdrsljiva, nevarna tema, na robu ksenofobije), vprašanje je, ali so pravi Pirančani tisti, ki ponoči parkirajo na Zelenjavnem trgu?
Mnoštvo ljudi z vseh vetrov, bratskih republik nekoč skupne domovine, ki so se v šestdesetih, sedemdesetih letih in kasneje priseljevali v Piran, niso ponotranjili mediteranske kulture, ljubezni do morja, pogleda na obzorje, mistike sončnih zatonov, ampak so se postarali s tugo za jugom, spominom na domačo fabriko, kjer so imeli delo, varnost, sorodnike in prijatelje. Z rano v srcu, se niso prilagodili novemu življenju, odprtosti in fluidni izmenjavi porekla in identitete. Zaprti v mrtvi jugoslovanski jezik, nostalgijo za »Tito, partija (omladina, akcija)« so vseskozi zazibani v čas, ki je (na žalost večine starejših, tudi moje generacije) nepovratno minil. Roko na srce, redki staroselci, vajeni morja, priprave kulinaričnih dobrot, svežih plodov morja, si niso vzeli dovolj časa, da bi jim pričarali prednosti nove kulture, partijska oblast je rada držala prišleke v nevednosti, jih izkoriščala za delovno silo, po sistemu »manj veš, manj te boli glava«.
Piran je stičišče mnoštva kultur in jezikov in kaj hitro se zgodi vsakomur, da je v enem aspektu bivanja tujec, drugačen od drugih. Piranu manjka duhovne aristokracije, ki bi s širino in srčno kulturo sivi vsakdanjosti dala nov zagon, onstran plehkih delitev in obsojanj. Primanjkuje nam mislecev, umetnikov, zdravih, poštenih podjetnikov, ljudi elitnega značaja, širokih in globokih kot morje. Če so vikende, hiše naselili duhovi, ne pomeni nujno katastrofe, vprašanje je, ali naseljene hiše domačinov, z otopelostjo in brezbrižnostjo, prispevajo k razcvetu umirajočega mesteca, čeprav je najbrž res, da nekateri žabarji s svojim oholim obnašanjem, narcističnimi razvadami in zmotnim mišljenjem, da se dušo ljubitelja in varuha morja lahko kupi …
Sicer pa, prosim, pokažite mi tega tako opevanega staroselca, ki vsaj štiri generacije živi neprestano na teh prostorih, pravega Istriana, Humanus Pirančikus Avtentikusa. Kdo je, kako zgleda, ali se plodi v položaju krave ali v misijonarskem položaju, kakšno izmerjeno obliko lobanje ima, kaj je in kaj pije, da enkrat za vselej odstremo strahotno tančico skrivnosti. V čem se zares razlikuje od nadutega vikendaša, ki misli, da vse ve in je požrl vso pamet tega sveta, ker je bil slučajno pri tranzicijskem koritu? V izogib številnim konfliktom bi lahko rekli, da je Pirančan človek, ki v Piranu stanuje, ima mesto rad in skuša po svojih močeh prispevati k skupnemu dobru.
Civilna sfera v Piranu je padla, nismo se ulegli pod buldožerje, ko so uničevali mandrač. Hrvaški tajkuni so pozidali vso obalo, a niso s prenovo uničili, na brutalen način, niti enega od stoterih mandračev, ob razprostranjeni obali, kot mi, nesposobni dediči staroveške lepote. Sram me je, globoko me je sram, zato nočem, da mi kdo reče, da sem Pirančan, otopel, brez poguma, da bi branil podarjeno, avtentično, mediteransko dediščino.
Piran su prodali za šaku tolara, je rekel dober opazovalec obalnih razmerij. Staroveške kamne s Tartinijevega trga so ponoči vozili na znane lokacije, pa ni nihče reagiral, niti mimo vozeči varuhi reda in ustavnosti, voda pod trgom se preliva po okoliških lokalih, ker nima ustreznega odtoka, pa nikome ništa, in še in še …
Vsakdo v Piranu, prišlek ali domačin, ki ima tri minute časa, na dolgo in široko po trgih in gostiščih razlaga, kaj vse bi morali narediti, postoriti, zgraditi. Še najmanj škode delajo tisti, ki ne delajo nič, nič ne govorijo, usedejo se na obalo, gledajo obzorje in jih boli ku … za vse.
Pustite Piran pri miru, za navidezno skrbjo in dušebrižništvom se skrivajo brezobzirni interesi kapitala, ki razfuka vse, da trava ne raste več, kjer sluzasti kremplji branijo ustvarjalnost očakov, ostanejo samo razdrobljene besede. Piran je potrebno samo ohraniti, restavrirati in popolnoma nič drugega. Staroveška duša je močno ranjena, okrnjena, pod spomeniškim varstvom, etiko stroke so se vrinili, pretihotapili kanibalistični interesi kapitalskega, gradbenega lobija. Še enkrat vprašam, kdo bo odgovarjal za razrušenje arhitekturnih spomenikov v mediteranskem biseru?(prevečkrat omenjeni mandrač, je samo prispodoba, ogledalo naša duše) Tam, kjer je koncentracija lepote največja, se kopičijo lopovi, prodane duše, zlo pleše mrtvaški ples. Veliko sem sodeloval na domoznanskih večerih, pa nisem v zbornikih niti omenjen, izbrisali so me, kritične misli ne spadajo v hrambo plehkih poenostavljanj. Pred letom dni sem branil mandrač, rekoč, da se mi zdi neustrezno saditi rožice, ne pokazati s prstom na krivce, medtem ko dnevna soba, svetišče, srce Pirana ugaša. Zaloputnil sem vrata in jezno odšel, potem so me opravljali, da sem destruktiven, negativen, nevrotičen in še kaj … Če civilna iniciativa ne spoštuje drugačnosti, kako daleč smo potem od osnov demokracije.
Partijska oblast ni točno vedela, kaj bi s Piranom, gradbeniške apetite so udejanjali v Portorožu, staro mestece so pustili na miru. Vojna na tleh nekdanje skupne domovine, ki je izšla iz memoranduma srbske akademije znanosti in umetnosti, je povzročila beg malih ljudi za golim preživetjem, vojnim dobičkarjem pa s krvjo nedolžnih prepojeno bogastvo. Veliko beguncev je v Piranu, pri sorodnikih, našlo zatočišče, vprašanje je, ali smo naredili dovolj za njihovo optimalno integracijo v novo, mediteransko okolje. Prelomni časi so povzročili veliko gorja in krivic, preproste ljudi (niso vsi sodelovali z JNA), nevajene papirologije, je brezdušna birokracija brutalno izbrisala, njihove žalostne zgodbe odmevajo po hodnikih gluhih evropskih sodišč. Po osamosvojitvi so dobro informirani udbaši (po teoriji zarote) postali znani podjetniki in odprt lov na Piran se je lahko začel. Namerno so posegali v mestece na neustrezen način, ljudje so bežali iz Pirana, če so le mogli, mestno jedro se je getoiziralo, praznilo z duhovi. Mesto ni bilo zgrajeno za avtomobile, težave s prometom so nerešljive, brezvestni vozniki bi radi celo leto parkirali v dnevni sobi. Kdor ima mesto resnično rad, ga ne bo onesnaževal z avtomobili, za nujne intervencije so reševalna vozila. Boj s kapitalom je na dolgi rok izgubljen, da bi legalizirali ostudne betonske spake, najemajo cele odvetniške pisarne, civilna družba bi jih morala do neskončnosti tožiti, a za elitne odvetnike nima denarja.
Nihče za idejo ni več pripravljen žrtvovati navideznega ugleda, mirnega spanja, nergamo radi, včasih celo kaj napišemo, izrazimo bes in nejevoljo zaradi uničevanja kulturnih spomenikov, ki se dogajajo pred našimi očmi, a za resnico in pravico nihče več ne zastavi udobnega življenja, karavana profita gre neusmiljeno dalje. V Portorožu bodo spremenili obličje kraja, po dvestotem poskusu bodo ob morju dvignili nadstropja, uničili avtentično, socrealistično arhitekturo kraja, čeprav pravih, duhovno osveščenih, elitnih turistov ne zanimajo razkošne prodajalne, radi bi začutili utrip preteklih stoletij, vsaj malo pokukali v življenje naših prednikov. Danes je najboljši turistični produkt avtentičen način življenja, naravne, kulinarične dobrote, stara, ohranjena, restavrirana, mestna jedra. Turisti ne prihajajo trumoma v Piran, ker smo lepi in pametni, občudujejo arhitekturo, pamet starih mojstrov, staroveški kamen, mediteranske navade, širjavo morja. Imamo srečo, da lahko uživamo lepote Pirana, darove morja, a obenem tudi odgovornost, da branimo vsak centimeter kulturne dediščine!!!
Lastniki lokalov delovno silo iščejo po Sloveniji, z obsodbo, da se domačinom ne ljubi delati. Stare, dobre, socrealistične vrednote o enakosti in kultu poštenega dela so se porazgubile, mladi generaciji se je zaprla paleta širokih možnosti. Brez znanja, vplivnih poznanstev, materialnih sredstev so postali lahek plen nekulturne globalizacije, potrošništva, ki ubija dušo, posebnost, avtentičnost. Nekoč odprt, prepišen prostor se je zaprl v sredobežni krog brez možnosti, zdravih alternativ. Kdor ni šel študirat ven, daleč stran iz mesta, je težko ohranil neškodljiv način življenja. Geslo, da denar leži na cesti, samo pobrati ga je potrebno, mladi generaciji na obali ni bilo dostopno. Fizično in duhovno osiromašeno mesto je postalo plen vsakokratne oblasti, v navezavi s sumljivimi meceni, s peščico nestabilnih ljudi (meščani niso dovolj odprli srca in oči), z otopelimi prebivalci je lahko manipulirati. Gradbeni lobi je začel služiti ekstra profit, redki, iskreni, kritični glasovi funkcionirajo kot nevidne solze na dežju. Peklenski načrt je uspel!
Še enkrat vprašam, kdo bo odgovarjal za sesutje spomenika prve kategorije, za sunek v srce mediteranske kulture, kdo bo obsojen, ker je uničil dnevno sobo Pirana …
Preden se poslovim od Pirana, morja, naj moj pogled še zadnjič razgrne tvojo lepoto …

| Na vrh… |


Skok čez kožo

Tri mesece nisem imel košarkarske žoge v rokah, sopara mi ne dene dobro, poleti sem malo plaval in zvečer hitro hodil. Po očetovi smrti so se mi zdravstvene težave povečale. Pritisk je narastel, imam resne težave z aritmijo. Proti večeru grem na sprehood do Fiese. Tam na vsakih deset let rudarji brezplačno letujejo (rudnik ima v lasti hotel), a ne počivajo, imajo rekreacijske počitnice. Rudnik nudi celotno oskrbo od zaposlitve do smrti. Poskrbi za vse, rudarji so močno povezani v dobrem in slabem, po skoku čez kožo postaneš član bratovščine, ki ti predstavlja oporo do konca, samo psihično in fizično moraš biti dovolj trden, da zdržiš vse pritiske, včasih je najtežje zdržati medsebojno zajebancijo, pravijo, da samo najmočnejši ostanejo. Pri mojih letih so večinoma že v penziji. Že več kot desetletje z najboljšim rudarjem igram košarko ena na ena, in čeprav ima nasprotnik bučno podporo, še nisem izgubil. Za ogrevanje sem metal, a preciznost me je izdajala. Od desetih metov sem dva, tri zgrešil. Tokrat je bil moj nasprotnik desetletje mlajši, večji, težji, bivši igralec druge lige. V začetku me je podcenjeval, saj je mislil, kaj bo ta starček, saj se komaj kotali po igrišču. Zadel sem nekaj uvodnih metov in zlahka zmagal prvo tekmo. Drugo tekmo se je začel na silo ruvati pod košem, a z razdalje sem mu paral živce z umirjenimi meti čez dvignjene roke. Zadnja dva meta pred koncem se me je oprijel kot sestradani klop, visel je na meni kot stokilska utež. Zbežal sem iz rakete na trojko, še vedno me je zagrizeno spremljal. Naredil sem dva hitra koraka in mu popolnoma nagnjen čez roko, v visokem loku spustil trojko brez kosti. Iskreno sem bil vesel, mislil sem, da me je roka, božja milost zapustila. Vem, bralci se boste hudovali, jezili, pa kaj se ta sivolasi, ostareli mladenič brez zob tako neusmiljeno, moteče, hvali, saj se mu z leve noge po malem že vsipa krematorijski prah. Težko je verjeti nekomu na besedo, tudi če bi videli, bi komaj verjeli, a kot bi reklel Zmago Sagadin, ta fant ima mehko ročico…

Kriki iskrenega navdušenja, rudarji so pošteni fantje, če si v nečem dober, te brez zadržkov spoštujejo. Zajelo me je dobro počutje, brez besed sem se poslovil in v samoti pestoval dobre občutke. Hvala Bogu, nisem še popolnoma za odpad, še zmorem, še sem v polnosti živ, diham z razprtimi pljuči …

Igor Bizjan

| Na vrh… |


Skrivnost telesne ljubezni

Gledam, črno beli film Ana Karenina s Greto Garbo v glavni vlogi. Skozi tisočletja je podobno, Moški in ženska se strastno zaljubita, ne glede na narodno, jezikovno, versko ali stanovsko pripadnost. Strast razlije okove vsakdanjosti, razdre zaroke, poroke, kletve in zakletve in vzplamti v neusahljivem vrelcu ljubezni. Moški ljubi žensko in obratno. Tega plazu ne more zaustaviti vera, politika, religija, družbene in etične spone,policija in vojska. Pred zakramentom telesne strasti onemijo vsi družbeni, posvetni zakoni, vsa svetohlinska narava človekovih institucij. Dokler bo tako, obstaja upanje, da se bo človeštvo izvilo iz materialnih, pohlepnih osnov prebivanja, upoštevajoč naravni red. Človeka rešuje živalska narava, pamet, bi ga že davno ugonobila, dokončno bi bil izbrisan iz zemljevidov srca.

| Na vrh… |


Ljubiti Abadona

Čas je, da Frančič za kratek roman, Ljubiti Abadona dobi nagrado prešernovega sklada. Neprijeten in težaški, je pri vsakdanjih stikih težko prebavljiv, a njegovo literarno samotarstvo, manično popisovanje slepih peg tranzicijske zgodbe o uspehu, bi država lahko nagradila. V enem dihu napisana, hlastna zgodba, brez ločil in predaha, naj popelja že v znano okolje vesolje trpečega posameznika, ki zaradi nesrečnega otroštva ne more najti ravnotežja. Frančič, je v slovenski literaturi najbolje vnovčil nesrečno prebivanje, vsak konflikt z okolico, vsako ljubljenje z izgubljeno mladenko, huronsko popivanje, vtikanje na pol otrdelega tiča je bilo že stokrat popisano, v vseh mogočih in nemogočih položajih. Nesrečno dejstvo, da je očeta zbutal pri osemnajstih, mami lizal kri z razbitega obraza, spada v antologijo literarne margine, a Franjo se ne da, vedno znova in znova bruha poetične okruške, diagnosticira rane ljudi, ki jih je liberarni kapitalizem porinil na rob in jim zaradi pomankljivgbih taktik in strategij preživetja onemogočil normalen rast in razvoj. Zgodbe, ki jih v rumenih medijih največkrat prezrejo, se z vso ostrino zarežejo v bralčev uravnoteženio vsakdan, zloraba droge, alkohola, strup notranjih ran prši v sredobežnem krogu, krogi pekla se izpisujejo brez dnevnega reda in nujno potrebnega oddiha. Frančič ne popušča v izpisovanju intimne razklanosti, je kirurško natančen, neusmiljen do sebe in sopotnikov.Poetični fragmenti razčlovešče vsakdanjosti, so izpisani vešče in berljivo, iskrenost brez slepil in zastranitev, odlika pisave, ki jo vse politične združbe odrivajo iz fokusa zanimanja, a se jim na koncu vedno znova in znova vrača kot zamolčani bumerang.

| Na vrh… |


Grešni kozel na tnalu nezavednega
(Nagovor občanom pred izidom eseja »Kdo uničuje dušo Pirana«)

Lokalni časopis, Solni cvet, zaradi administrativnih težav nekaj časa ni izhajal V naslednji številki bo prišlo do prevelike količine (mojega) razmišljanja, preobložitve informacij, razdrobljenih zaznav. Pisava, po kateri so posejane slepe pege in vozlišča, vam bo vzbujala nelagodje. Moj lik in delo vam bo sprožil številne negativne komentarje, opravljali me boste, češ kaj si ta žabar misli, zakaj nas žali (npr. od alkoholnih hlapov in zavisti bolni P.), ponižuje, ne bo nam ta ljubljanski klošar pameti solil, naj se vrne, od koder je prišel, kaj se ta zelena krota napihuje, če bo preveč sikal, ga bomo utišali. Postal bom strelovod za vaša zamračena razmišljanja, ultimativni grešni kozel.Nelagodje, ki ga boste občutili ob branju Piranskih vinjet in kritike knjige Brezčasje, nima ničesar opraviti z mano. Analitične besede bodo dregnile v vaše nezavedno, odstrle se bodo blokirane želje, zatrto čustvovanje. Jezni boste name, hoteli boste razčistiti, imeti svoj prav, postaviti ego v ospredje. Vsak poskus napada na osebno integriteto bom ezoterično prekinil. Zavedajte, se da berete prispevek na lastno odgovornost! Pojavil se bo strah, zatrta bojazen pred prihodnostjo, pred naraščajočo krizo, besede vas bodo pahnile v dvom in obup. Ne bojte se, vse bo še v redu, slikam temo, da bi zahrepeneli po svetlobi. Dana mi je velika milost, da lahko z mestom komuniciram kot z živim organizmom (čistim mestno auro negativne energije). Hvaležen sem za intenzivno izkušnjo!

| Na vrh… |


Marija se prikazuje nam, dobrim ljudem

Glasba je ezoterična umetnost, sestra poezije. Umetnik v času milosti, navdiha, vdora življenjske radosti, postane odprt kanal za plivkanja morja, šumenje vetra. Sliši glasbo, še preden orkester prvič zaigra. Fajon je nemiren duh. V Piranu je našel manjkajoči košček duše. Razpet med zemljo in nebom je himnično zapel. Stoletja so se spojila v harmonično sobivanje. Spomin je naša skupna usoda, večni potepuhi smo, iskalci neodstrte lepote. Nič ni končano, ker se tudi nič ni začelo. Napuh nas ovira, da bi ustvarjalno zadihali s polnimi pljuči. Ne bomo se razbili na čereh. Morska zvezda vodnica pazi na nas.

..in potem glas, božji glas iz grl pevcev in pevk, trpečih posameznikov, ki iščejo zavetje v nevidnem, zavestju svetega. Sposobni smo, lagati, krasti, poniževati ubijati, klati, a tudi ustvarjalno presegati prostor in čas. Ustvarili smo mnogotera glasbila, preko drobnih, drhtečih glasov, harmonično vpijemo po odrešitvi, v kontrapunktičnem zamahu bi radi prevpili grozo zgolj smrti. Samotni iskalci Boga smo, skrušeni pred nedoumljivo milostjo. Razklano, minljivo telo hrepeni po odrešitvi duše, v vseh jezikih, v vseh verstvih in kultih, animističnih risbah, sarkofagih, zakristijah, oltarjih smo povabljeni v svetlobo brezpogojne ljubezni, večni svečeniki brezmejnega upanja. Marija se prikazuje nam, dobrim ljudem!!!

| Na vrh… |


Zavod za zaposlovanje

Zjutraj, v soboto, me je zavod za zaposlovanje napotil na oceno poslovne ideje. Že nekaj časa sem imel odpor do intervjuja. Za pridobitev evropskih sredstev za samozaposlitev morajo kandidati opraviti kup duhamornih opravil, ki imajo malo veze z realnostjo, nekatera podjetja pobirajo lahek profit iz nesreče sodržavljanov, ki jih je brutalna logika trga surovo izpljunila. Stopil sem v sivo pisarno, droban tip s plešo je postavljal vprašanja, sodelavec normalnega videza je samo sedel in vpisoval nekaj v računalnik. Spomnil sem se na hudobnega in dobrega kriminalista na Golem otoku, kjer so opravljali radikalno prevzgojo političnih nasprotnikov. Takoj mi je mrak padel na oči. Fanta, zaposlena v obskurnem podjetju, ki je preko političnih ali sorodstvenih vezi dobilo ugoden posel preko zavoda za zaposlovanje, sta začela mrtvaški ples fiktivnih številk, otroški vrtec. Finančni sistem države razpada, preko slabih bonitetnih ocen naših bank smo pristali na začelju poslovno normalnih držav, tipa pa se delata pametnega in operirata z naučenimi klišeji, da moraš za uspešno poslovanje plačati najprej vse račune, prispevke, da ti nekaj ostane za življenje.

Začel sem nagovor, nisem se pustil motiti. Dejal sem jima, da sem začutil, da sta žalostna, depresivna, življenje jima lahko reši produkt, preko katerega bosta očistila um, našla smisel v življenju. Ta produkt bi bil zadnja, drobna knjižica mojih pesmi Prosojnosti, a tega nisem omenil, prodajal sem jima transparentnost njune zakrite, blokirane želje. Pozabil sem povedati. da blagovni produkt, pisatelj Igor Bizjan, v Sloveniji po prepoznavnosti počasi dosega Coca colo in Mercedes. Osorno sta odgovorila, da ne bosta nič kupila. Tip, ki ni v življenju realiziral nobene ideje, samo pridno je študiral in diplomiral, je začel na podlagi pisnega intervjuja ocenjevati, ali sem kot pesnik sposoben preživeti na trgu. Vztrajno je hotel vedeti, koliko knjig sem sposoben prodati. Vztrajno sem mu odgovarjal, da je to odvisno od počutja, če sem ekspresiven, bi lahko uspešno prodajal pisane kamne, če sem otožen, ne prodam nič. Situacija je postajala vedno bolj absurdna, tip je postajal živčen, atipičnost nonšalance, predrznosti in arogance ga je vrgla iz tira.

Nazadnje sem mu zabrusil, na obrazu vam piše, da ste jezni, ker nisem pokazal dovolj spoštovanja, ponižnosti, lahko zanikate slabe občutke, a vaša govorica telesa, stisnjene ustnice, pot na čelu, pot v kotičkih ustnic, izdaja notranjo zmedo. Vrgli ste me na oceni poslovne sposobnosti, ker nisem spoštoval protokola, nisem kimal, razgalil sem absurdnost situacije, zavod nas je, nesrečnike na robu, poslal v slamoreznico trga, kjer za umetnike sploh ni niše za preživetje. Svoboda je svoboda tistih, ki mislijo drugače, če sistem ne bo kmalu razpadel, ga bomo ponižani in razžaljeni sami razfukali!!

| Na vrh… |


Nevarno morje

Plavam petdeset metrov od obale. Naenkrat grozljiv krik, moški srednjih let nekaj deset metrov od mene začne predirljivo kričati: “Ne morem več, hrbet me grozno boli, ne morem več, utopil se bom”.
Priplavam izza hrbta in mu položim roko na mesto bolečine, kjer je bil operiran. Mirno mu začnem govoriti, naj plava naprej, naj se ne boji, da sem prisoten. Potolažil sem ga, da učim zdravljenje z bioenergijo, da bo kmalu dobro.
Ljudje na obali so slišali krik, nekateri so plavali proti nama. da se panika ne bi povečala, sem jim zabičal, naj ostanejo na svojem mestu. Prišel je do obale brez večjih problemov.
Fantomska bolečina, spomin na pretekle travme nas lahko v trenutku zablokira, panična reakcija je lahko sredi morja usodna. Morje ni naše naravno okolje, v njem gostujemo, zato je pametno, da se ne oddaljujemo preveč od obale. Vse pretekle bolečine so uskladiščene v nas, nikoli ne vemo, kdaj nas lahko spet obiščejo v že preživeti intenziteti.
Stari, pametni Dalmatinci pravijo: “Hvali more, drž se kraja!”

| Na vrh… |

Knjiga, kdo bo tebe ljubil?

Jezen sem, jezo usmerjam v dobro premišljene cilje Vem, mnogi bi me radi utopili v skodelici morja, a ti površneži ne poznajo psihologije množic. Oblast bi me morala posebej plačevati, za precizne kritike, neuki govorijo, kako so oblastniki demokratični, ljudje skozi branje čistijo intimne konflikte. …
Sprašujem se, po kakšnem kriteriju, je društvo Književni krog, dobilo bistveno več denarja, za zbirko pesmi M. Drev, kot zložba društva Obzorje. Bilo bi logično, če bi bolj sofinancirali domače avtorje, Frančiča, Pegana, Rustja , čeprav pisci občasno nekritično favoriziramo svojo poetiko, nismo prepričani vase kot večina pisateljev iz province Gospa Drev nima nobene ugledne nagrade, o Piranu ni napisala nič. Seveda, Bizjan je kritičen, moteč, za vse strukture oblasti, zato ga je potrebno kaznovati. Mislim, da so pri komisiji prevladale osebne simpatije, ki nimajo nič opraviti z strokovnimi kriteriji. Založba društva Obzorje ima na založniškem področju, na področju izdajanja knjig v občini, bistveno boljše reference kot vsi ostali, končno smo orali ledino kontinuiranega založništva, tudi tokrat je umanjkal kriterij objektivne pravičnosti Nekaj je hudo narobe z razdeljevanjem denarja za kulturo v občini. Avditorij dobi pol milijona eur za delovanja, a če dobro pretresemo program, ni vrhunsko umetniški, globoko je prilagojen okusu povprečnega konzumenta. Za solinarski, praznik je društvo M. dobilo denar, da pripelje vole na Trg 1. maja praznik, a pri knjigah, ki so trajna dobrina, občina neusmiljeno varčuje. Za vsak sejem, za stojnice, štante, denar nikoli ni problem, zatakne pa se, ko je potrebno podpreti kritično misel, poetično sliko, opis ranjene duše v primežu kapitalskih razmerij. Tragično, padamo v krizo duha, povsod se dogaja igra videza, primitivizem, oblast ljudstvo načrtno drži v nevednosti.
Jezen sem, zelo sem jezen!!!

| Na vrh… |


O, Izola, hrepeneča podoba izmuzljivih slik

Dolga leta, med festivalom Kino Otok, postopam ob morju, bežim pred stampedom popularnih uspešnic kot živi spomenik vseh izgubljenih generacij. Ponavadi sem čemeren, kot že tolikokrat v tem času poskušam novo, neuspešno dieto, s katero hočem izgubiti nekaj odvečnih kilogramov. Spremembe urnika festivala iz jeseni v začetek poletja me še bolj zmede. Boleče čutim, kako je v starem telesu zaprta mlada duša, pogledujoč mlade prostovoljke, ki se bohotijo pred mano, rahlo utrujene od nočnega popivanja ob svetilniku. Z rentgenskim pogledom, jih v mislih počasi slačim, kot bi ostareli, potepuški pes lovil mlado košuto. Punce se rahlo naježijo, čutijo energijski pritisk starega pohotneža, zato se njihovi odgovori podvojeno rezki, v spominu se zvrsti mimohod vseh izgubljenih ljubezni (Kjer je duševna rana, bo vedno bolečina, ljubezen jo mora zakrpati). Filme gledam samo zjutraj, v gneči me motijo avre drugih, lepo je bogu krasti ure, medtem ko redki srečneži, ki še niso izgubili delo, štejejo pičle mezdne zaslužke. Nisem se še prebil do večernih zabav, se mi zdi, da sem v tem življenju, že prekoračil dostojno število alkoholnih hlapov. Zgodaj hodim spat, kot junak v filmu, ki mu je prijatelj ukradel žensko, čas in denar. Upam, da bo srce zdržalo Sprehodi ob morju mi vzbujajo hrepenenje, potujem skozi mistične krajine, melanholija lebdečih filmskih slik naplavlja beg od surove stvarnosti, kulturna politika ustvarjalcem jemlje še zadnje drobtinice samospoštovanja. Potujem, potujem skozi nostalgične podobe, daljne pokrajine pred mano pršijo v rahlo otožnost. Jeza je uničujoča, žalost plemenito čustva, ki zdravi dušo. Tu sem, v razprti sončnici časa, še vedno sem tu!

| Na vrh… |


Piranska erotika

V mali obmorski vasici imamo frizerko, ki ima vedno napolnjeno čakalnico. Njeno igranje na strune moškega samoljubja je vrhunsko. Za vsakega najde lepo, tolažilno besedo, malo nas poboža in je življenje lepše. Debeluhu, ki komaj diha in je rdeč od zariplosti, navdušeno pripoveduje, kako je shujšal od zadnjič, golobučnemu nesrečniku zatrjuje, da so mu najverjetneje pognali lasje, da se pleša skoraj ne vidi, čeprav njegova gola glava sije kilometre daleč in je pravo pristajališče za male živali. Človeku, ki ima najgršo ženo daleč naokoli, zatrdi, da je njegova žena prava lepotica. Nabor njenih pohval in laskanj nima meja, mi pa se srečni drenjamo okoli nje, vsaj na trenutek pozabimo, kako nas partnerke kastrirajo in žalijo večkrat na dan, saj nikoli ne izpolnimo njihovih filmskih pričakovanj. Meni večkrat pohvali tekst, pesem, ki je sploh ni prebrala, s čim pa se mi je resnično prikupila, pa naj ostane skrivnost …

Župnik v Piranu opravlja številne pomembne dolžnosti za skupno dobro krajanov. Nabira denar in sponzorje za vzdrževanje enajstih cerkva, ki venomer potrebujejo drobne posege in restavriranje, kar zahteva ogromna sredstva. Poleti v najlepšem kinu v Sloveniji, mogoče tudi na Balkanu, vrti številne kvalitetne filme iz zakladnice sedme umetnosti. Dobro je vraščen v okolje, rad poseda s krajani, še posebno z ženskami. Ko pade mrak, v veseli družbi popijejo kakšno pivo in takrat se piranske dekline prelevijo v razbrzdane hotnice, z bujnimi prsmi se dregajo obenj, da župnik nemočno zre mežikajoč v nebo, kjer od pamtiveka sije božja milost. Že večkrat sem opozoril razigrane dekline, naj ne preizkušajo vzdržnost dušnega pastirja in ga provocirajo brez moralnih zadržkov, saj jih bom zaprl v rdečo, erotično sobo, nastlano s spolnimi pripomočki in se ob pomoči viagre dneve in dneve sproščal nad njihovimi nabreklimi telesi, da bodo že videle hudiča igrati na violino. Ne vem, rahlo dvomim, ali moja terapevtska beseda sploh komu razsvetli oko, dvomim, ne nakupujem, torej sem!

Lanski, soparni avgust je bil usoden za piranskega Jezusa, ki si je z dobro izbranimi citati iz svetega pisma prislužil marsikatero pivo. Ni imel sreče, da bi srečal Marijo Magdaleno, ki bi mu z brezpogojno ljubeznijo očistila notranje rane. Sredi noči je več ur na Tartinijevem trgu tulil »kurbe, kurbe, pridite ven, če si upate«. Teža svetništva je bila za človeka, ki nam je kazal pot v nebeške višave, prevelika. Nasilno so ga vklenili in ga odpeljali v psihiatrično bolnišnico, kjer si bo ob skrbni negi, upamo, čim prej opomogel.

F. je bil velik svobodnjak, imel je veliko žena in še več ljubic, malo je kmetoval na svoji zemlji, malo je trgoval. Oče mu je na smrtni postelji svetoval, naj ves prihranjeni denar zapravi za ženske, bo vsaj nekaj imel od življenja. Nekoč si je za stavo privoščil pet lahkih mladenk, jih zadenjsko postavil v vrsto in izmenično penetriral. Skozi njegove žuljaste roke je šlo na stotine žena in deklet. Ko je vse zapravil za prijateljice noči, si je, zvit kot je, uredil na socialne, občinske stroške bivanje v privatnem domu za ostarele. Imel je strogo dieto, zaradi sladkorne bolezni so mu odrezali vse prste na nogi. Mlade medicinske sestre so ga razočarale, niso hotele prijemati nabreklega spolovila. Začel je odklanjati dietno hrano brez okusa in vsakdanji zdravniški pregled. Odločil se je, da bo umrl kot svoboden človek. Na koščku zemlje si je postavil šotor, na majhnem gorilniku peče jajca na oko, je čips in ostalo nezdravo hrano. Udobje je zamenjal za svobodo, zadovoljen je in pomirjen sam s sabo, ob nevihtah posluša najlepšo glasbo, škrebljanje dežnih kapelj, šumenje morja, vetra.

Potujem, potujem s celine na obalo. Ko se v Ljubljani izpraznijo konture smisla in se naveličam življenja v umu, odhitim v Piran, kjer je ob lepem vremenu sprehajanje in klepetanje del vsakdanjega rituala. Na začetku, ko sem kupil sobico, ožarjen od študija duhovnih veščin, so me ljudje navdajali z radostjo in upanjem, da bom v kamnitem mestecu dokončno našel mir in spokoj. Skupno delo, projekti so pokazali drugačno psihološko sliko. Odprt in radoveden sem bil vsem na voljo, kar se mi je kmalu maščevalo. Ljudje iz province so pokazali pravi, plenilski obraz. Za hrbtom so me ogovarjali in si prisvajali moje ideje in zamisli. Nekateri so za fasado vljudnosti in pomirjenosti, pokazali nagnjenost k nasilju in izsiljevanju brez milosti. Lepe slike, vaška idila se je razblinila. Zaprl sem se, pazim, s kom se družim in kaj rečem. Najraje klepetam s potepuhi, obstranci, ljudmi s hendikepom (človeška usoda), stigmo, brez sladkobnosti, napuha in laži odsevajo stanje sveta. Nisem bil vajen dvojnega življenja, da se eno govori v obraz, po ovinkih pa se nekoga skuša diskreditirati in zasmehovati. Kar je t.i. normalnim ljudem samoumevno in normalno, se meni studi in upira. Kakšno razočaranje, popolna diskrepanca med veličastno naravo, širjavo, morjem, odprtostjo in kulturo ljudi, ki ne izbirajo sredstev, da bi pridobili majhno in pritlehno korist. Prebivalci so večinoma ujeti v nevrotične odnose, prerekajo se in spet spajdašijo, pozabljajoč, kakšne svinjarije so si izrekli, odnosi se vrtijo v krogu ponudbe in potrebe, brez duhovne logike in olike. Besede se postavljajo, kakor komu paše, etika je pozabljeni občevalni kodeks. Mediteranska kultura bi zahtevala zrel profil ljudi, ki imajo jasno postavljene psihološke meje in pozitivno samopodobo, bolj kot so občani odvisni od vsakdanjih odnosov, medsebojnega občevanja, bolj bi morali paziti na pravila spodobnosti in poštenosti. Lep, prijazen smehljaj in stisk roke ob srečanju sta premalo za znosno in kvalitetno preživetje. Seveda, lažje se pogleda v zrcalo, če so za bedno, neustvarjalno življenje, za številne zasvojenosti z drogo in alkoholom krivi bližnji, neosvetljeno, bolečinsko jedro se projicira na druge in je lažje, mar ne!!

| Na vrh… |


Želim biti svetilničar

Svetilnik na Punti žalostno propada več kot desetletje. Razbit, zapuščen, brez vsebine je na milost in nemilost prepuščen uničujočemu zobu časa. Eliten, ezoteričen prostor, ki naj bi samotnim ladjam kazal pravo smer, dušam pa pot , kjer ne bodo osamele, se razbile na čereh usode. Dvig duha v Piranu nujno potrebuje novega upravnika, nekoga, ki prezira profitne razloge, da bi iz posvečenega prostora napravil novo kvaliteto.

Pogled, poln upanja, ki neustrašno meri obzorje. Občini sem podal pobudo, da bi postal koordinator prenove in bodočega dogajanja, tudi zaradi strahu in slabih izkušenj med opazovanjem ravnanja s kulturnimi spomeniki,  trgom, mandračem v zadnjem času. Kultura, etika na prostoru naše domovine izgubljata pomen, zato potrebujemo svetilnik kot opomin, da se vsega ne da kupiti, da duhovne stvaritve ni mogoče enačiti z vsakdanjim pridobitništvom.

Oblasti ne verjamemo več, zato bo civilna družba vzpostavila institut neodvisnega varuha kulturne dediščine. Primer mandrač se ne sme več ponoviti.

| Na vrh… |


Piranski razgledi

Jutranji sprehod od Pirana do Fiese, čisto razkošje koraka, pogled na horizont, počasno vzdigovanje jutranjih meglic in na poti nazaj sonce, sonce. Dan, ki ga odpre jutranji sprehod ob morju, ne more spodleteti. Človek nadihan svežega zraka je na poti notranjega miru.
Sprehajajoč se po Fiesi si ogledam gručo ljudi, ki so maligno rdeči od prevelikega nastavljanja sončnim žarkom. Tiho kot miška, barska mušica, se usedem streljaj od nesrečne družbice. Kmalu izvem, da so delavci iz majhnega mesteca na periferiji Slovenije, ki so izgubili službo v propadlem, zadolženem, tajkunskem podjetju. Ne morejo se privoščiti dolgotrajnega poležavanja na soncu, zato so se odločili, da vsako urico dopusta, do konca izkoristijo. Rezultat so očem neprijetne opekline, ki bodo potrebovale zdravniško oskrbo. Delavski razred ne gre v raj, kot pravi naslov filma, ampak v bolnišnico.
S P. se zvečer večkrat sprehajava od Pirana do Fiese in obujava spomine na erotične vznesenosti. Z žarom pripoveduje, kako se je pred desetletjem in pol sprehajal po mestecu in srečeval stebre družbe, prave moške, kipeče mladeniče in se smehljal v sebi. Mimo njega so hodili kot da bi bil duh, on pa je temu napetelinil ženo, mišičnjaku sestro, prevzetnemu mulcu je mamo držal za ušesa in jo silovito basal od zadaj. V letih, ko so mična dekliška telesa oddaljena kot barke na obzorju, se hranimo od spominov, preteklih užitkov.
Idilično jutro v Piranu. Vedno me zbudijo drugi. Že zgodaj mi veseljaki, ki prenavljajo mestno galerijo vrtajo v uho. Niso neumni, občina sama sebi ne piše kazni o kršenju reda in mira sredi sezone, soseda tuli, ljudje so prasci, na stopnišče so mi nadrobili piščanca. druga se potoži, hočejo nas spraviti med ciprese, a mi bomo šli, ko bomo mi hoteli, tretja, ki, gre mimo se pritožuje, da je včeraj stopila na masten pasji drek. Mladeniči vsi zadrogirani, ne morejo skrbeti sami zase, kaj šele za nevarne pse, jezno odvrne. Jutranji hrupni klepet prekinem, napol gol, od plavanja ves nabrekel v telesne okončine, stopim iz sobice in jim začnem razlagati vizijo prihodnje kataklizme. Sosedi razložim, da bodo pečeni dinozavri z neba padali na njen prag, zemlja se bo odpirala, krvave strele bodo parale nebo, scvrli se bomo od vročine. Prestrašene godrnjavke pobešajo poglede in odhitijo po opravkih. Jutranja idila v Piranu, se počasi zaključuje, vročina buta v male možgane.
Že zjutraj, čim bolj zgodaj, pred plavanjem pustim obleko na skali, ki je včasih čez noč, onečaščena z tujo brisačo. Ljudje smo veliki plenilci kot mačke s scalino bi radi označili svoj teritorij in ga osvojili z pomembnostjo. Po plavanju mi pritegne pozornost par, oče in sin, ki v plitki vodi raziskujeta morske skrivnosti, Sin kaže očetu školjke in mimo plavajoče ribice. Oče ga z zanimanjem posluša in mu nevsiljivo podeli kakšen potapljaški nasvet. Videti sta srečna in pomirjena. Nihče ne ve, kakšno življenje bo usoda namenila otroku, a današnje potapljanje si bo lahko zapomnil kot uteho, ko ga bo življenje bičalo in preizkušalo. Lepi spomini nam pomagajo preživeti v hudih življenjskih preizkušnjah.
Vsak dan plavam do rumene boje v zalivu, na sezono najmanj 200 x. Vedno se najde kakšna primitivna človeška opica, ki se vzpenja na bojo in zastira pogled na obzorje. Seveda prežene čigro, ki ob času mojega plavanja počiva sredi morja. Ko opozorim prestopnika, da boja ni prostor za visenje, me vpraša, če sem inšpektor. Rad imam morje, suho odvrnem, ljudje smo poklicani, da naravo ohranjamo, morje je naša skupna pradomovina.
Po nekaj dnevih me Piran začne dušiti kot bi bil zaprt v nevidni kletki, iz katere ne znam, ne morem pobegniti. Vsepovsod ljudje, ki čutijo pomanjkanje denarja, ljubezni, pozornosti, zdravja, droge. Občutljiv sem kot trstika na mirni gladini, vsaka zla beseda me rani. Jezik,
beseda me bo ubila!!!

| Na vrh… |


Država, največji pajzl

Že zjutraj vem, da bom nekaj napisal. Povečano nemiren, brez obstanka postopam naokoli, v malih možganih se prekuhavajo spomini, zaznave, nenavadne misli in povezave, ki se prerivajo v histeričnem zaporedju. Stopim v prazno in nekaj se mi utrne, imam temo, gostilnica, kjer že nekaj desetletij spremljam športne prenose. Odločil sem se, da bom vsaj na morju zmanjšal pretirano buljenje v ekran, ki me sprošča v prijetno otopelost in željo, da bi samo bil, nič posebnega čutil, nič posebnega delal, samo vegetiral v ravnini ekrana, izklopljen iz ponavljajočega tuhtanja, kdo nisem in zakaj nikoli nikamor ne grem.
Začel sem razglašati, da zbiram snov za zgodbo o gostilniških debatah, pa so me stalni gostje narahlo opozorili, da me bodo narezali, če o njih ne bom pisal lepo. V pravi gostilni so besede ostre in zašiljene, mačistične kot v kasarni. Gostilna, v katero zahajam je v posesti družine že štiri generacije. Centralna osebnost je točajka, šefica, ki je po kratkem izračunu v življenju skuhala blizu dva milijona kav. Privlačna in prikupna, tudi sedaj, ko že uživa zasluženo pokojnino, za vsakega najde pravo besedo, vsakemu se posveti vsaj za trenutek, kot da je on edini in vsi moški, obiskovalci, ki so v večini, so po malem že desetletja zaljubljeni vanjo. Ona se vsem izmika, a vsem dobrika, skrivnost njenega uspeha je, da se nikomur od obiskovalcev v dolgih letih ni vdala telesno, z nikomer ni sopla, vreščala in izmenjevala sokov v postelji. Ostala je čista, nedotaknjena, neomadeževana, skoraj mistično skrivnostna, plen mokrih sanj in poltenih predstav, od vseh tisočkrat in od nikogar zares dotaknjena. Gledam vse te moške, kako se jim razvedri obraz, utrujen od skrbi za družine, težav v službi, izpit od neskončnega popivanja, kako se razveselijo, ko jim nakloni prijazno besedo. Moški, večni otroci do poslednjega vzdihljaja, iščemo mamico, ki nas bo z nežnostjo, pozornostjo, skrbjo in brezpogojno ljubeznijo stisnila k prsim in nas potolažila, nas objela, obljubila, da bo vse še dobro. Ljubezen moških do brhkih točajk je neminljiva in neuničljiva, one nosijo pozabo v steklenicah in dobro voljo. Vse to dobimo v gostilni za nekaj bankovcev, svet se razpre, naša opotekava beseda postane sijoča, pomembna in gibka, po vsakem popitem pivu se zdijo vsakdanji problemi lažji, svet pa blag in usmiljen. Tipi gostov so najbrž enaki po celem svetu.
Bahač je najlepši in najboljši, v življenju je po njegovih besedah uspel, a ker ni popolnoma prepričan vase, veliko časti, preventivno, da ga občudovalci in poslušalci predčasno ne zapustijo. Prepirljivec ima vedno prav, krili z rokami, ima privzdignjen glas in ko naleti na svojo žrtev, se začne dokazovanje, ki se lahko zavleče tudi v jutranje ure, če so dovolj podprte s tekočim gorivom.
Gostilne so največja psihoterapevtska ordinacija na svetu, malce opiti smo sopivcu pripravljeni izdati najbolj gnusne podrobnosti, ko izrečemo travmatično izkušnjo, nam je lažje. Važno je, da se zavedaš, kaj se ti dogaja v glavi. Točajka je dejala, da je pomembno, da si do strank pozitivno naravnan, pacientom, ki se hočejo zdraviti na tebi, pa je potrebno postaviti jasno mejo, do kam smo v igranju psihiatra pripravljeni iti. Učinkovita zaščita pred negativno energijo je pomembna, saj so nekateri brezobzirni, v glavo ti vstavijo dve cevki in ti pijejo esenco življenja kot starodavni vampirji.
Nekaj stalnih gostov ure in ure ždi v kotu, pijejo svoje pivo in molčijo, podobni so zadetim narkomanom. Le kaj se jim dogaja v glavi, molčečim vse te dolge ure?
Stebri družne so jutranjiki, vedno prisotni ob odpiranju gostišča, spijejo svojo jutranjo kavo in začnejo svoj delovni ritem, vsak dan leto za letom. So lepo oblečeni, vljudni in obzirni, brez njih bi družba razpadla v kaos, v pepel in prah poležavanja, vsesplošnega razvrata.
Zlata jama in stalen vir dohodkov so zasvojenci, ki dobršen del pokojnine ali dohodka, če ga imajo, pustijo za šankom. V zadnjem času, ko je kriza brezobzirno zarezala v naš vsakdanjik, so plen točajk tudi vedno bolj številne socialne podpore, steklenice držijo pokonci najšibkejše člene družbe namesto toplega obroka. Zanimivo je, da so najrevnejši, najranljivejši ponavadi tudi najmanj varčni in pogosto se zgodi, da sredi meseca ostanejo brez beliča v žepu in končajo na ulici, kjer si podajajo steklenice poceni vina, kupljenega v bližnjem marketu.
Prestopniki so najbolj nevarni, vseskozi so pritajeno agresivni, iščejo povod, da bodo jezo stresli na nič hudega slutečega gosta. Ponavadi izhajajo iz družin, kjer med staršema ni bilo ljubezni, otroci so bili deležni klofut in raznih oblik nasilja. Če se odprejo in za trenutek pozabijo na neprijetne obrambne mehanizme, lahko postanejo zanimivi sogovorniki, njihove življenjske zgodbe so barvite in razgibane, kronika zaprtih ustanov in zlomljenega hrepenenja po varnosti in sprejetosti.
Pesniki, umetniki so vedno sredi žolčne debate, vročično dokazujejo, da bo prav njihova metafora rešila svet in pomagala prebuditi otopelo zavest posameznikov, izgubljenih v primežu kapitalskih odnosov. Škoda je le, da morajo zaradi pičlih honorarjev kmalu zapustiti gostišče in odtavati v temno, gluho noč vsesplošne brezbrižnosti in vseenosti.
Navijači zasedajo gostinske prostore ponavadi pred pomembnimi tekmami naše nogometne reprezentance, olepšani so s kapami, dresi in ostalimi navijaškimi rekviziti, podprti z vrčki piva. Vzneseno kričijo in razgrajajo, da odmeva daleč naokoli. Če zmagajo naši, se kriki radosti in falusnega razgrajanja zavlečejo do zore.
Stiskači, škrtice prihajajo v gostilne poslovno, ostro pogledujejo, kje bi lahko našli dobro dušo, da bi jim častila pivce za živce. Čeprav imajo solidno napolnjeno denarnico, najedajo in psihično izsiljujejo, da bi ocurili kakšnega nesrečneža, a ko so sami na vrsti za plačilo runde, preusmerjajo pozornost razgovora ali zanikajo vrstni red plačevanja.
Grozoviteži, gostje brez voznega reda, etike in dostojanstva, opiti, primitivni, razčlovečeni primerki so najbednejše kreature na zemlji. Besede, svečenice poezije in mišljenja, uporabljajo za žaljivke, banalnosti, neskončno ponavljanje nepovezanih izbruhov in verbalnih nasilnosti. Poslušajoč te bednosti se zavem, da ta degeneriran rod ne more preživeti, obstati v ravnovesju z normalnimi odnosi, ko pridejo domov, družino neusmiljeno maltretirajo in zlorabljajo, zahtevajo absolutno poslušnost, onstran dobrega in zla ranijo vsakogar, ki se znajde v bližini. Neozdravljivo bolni alkoholiki so nezaceljena travma družbe, normalen razvoj otrok v družini je okrnjen.
V terapevtskem razgovoru mi je študentka pripovedovala o mučnem življenju z očetom alkoholikom. Vedno jo je poniževal, nikoli je ni pohvalil, nikoli ji ni nudil varnosti in ljubezni, vedno so bile v ospredju njegove potrebe. Vseskozi je manipuliral z okolico. Kadar ga je potrebovala, ga hotela prositi za nasvet, ji je prestrašena mama zabičala, da je oče utrujen, oče je komaj vstal, oče je živčen, ker danes ni še ničesar popil, vse se je vrtelo okoli njegovega počutja. Bil je žaljiv, prostaški, venomer je hlepel po pozornosti. V gostilni je vse častil, hvalil se je z denarjem, prisluženim v prevarah, doma pa je bil problem prispevati za osnovne življenjske dobrine. Rane, ki jih je pridobila v primarni družini, jo bodo spremljale vse življenje. Najbolj jo je strah, da mu v nekaterih lastnostih postaja vedno bolj podobna, da iz koristoljubja igra različne vloge, ni iskrena, nikoli se ne more popolnoma sprostiti.
Vse manj je dobrih gostiln, pojejo kantavtorji, preveč se nam mudi, ne vzamemo si časa, da bi prisluhnili življenju v pajzlih, bifejih, gostilnah. Vsakdanje življenje je bolj zanimivo kot buljenje v ekran, samo prek osebnih stikov, prek mesa in krvi bomo spoznali, kdo smo in …

| Na vrh… |


Aleksandrinke

Pevčev dokumentarec Aleksandrinke je ganljiv, čustven, neolepšan prikaz Primork, ki so zaradi revščine, odšle na tuje služit kot dojilje, gospodinje in družabnice v bogate družine. Le tretjina vseh se je vrnila, nekatere so se poročile, tudi z muslimani in sprejele tujo vero. Večina je doma pustila male otroke, beda jih je prisilila, morale so odplačevati dolgove, da bi ohranile rod. Izpovedi zapuščenih otrok so polne hrepenenja po materi, nekatere hčerke še pri osemdesetih pogrešajo topel objem, prisotnost mame. V Aleksandriji, Kairu so se uveljavile kot skrbne in nežne dojilje, otroci so jih imeli rajši kot biološke matere, ki so živele mondeno življenje in se malo brigale za naraščaj. Otresle so se patriarhalnega življenja, osvobodile krščanskih spon, zato so bile v domačih vaseh žrtve številnih opravljanj in zlobnih podtikanj. Srečanja v mnogih družinah, po dolgih letih vrnitve, niso bila srečna, otroci jim niso moglo odpustiti, zakaj so odšle, tudi darila jih niso omehčala. V tujem svetu so bogataški otroci izželi jedre prsi Slovenk, doma so ostali žalostni in nepotešeni otroci. Biti reven, ni zločin, ampak udarec temačne usode, bilo je in še danes pomeni, da te bo nekje na poti, surovo življenje ranilo, odvrglo na stranski kolovoz. Ni čudno, da je bila mala dvorana vedno polna, ljudje znajo ceniti pristno življenjsko izpoved. Tekoč in gledljiv film, o trpljenju naših ljudi. Izrek, s trebuhom za kruhom, že dolgo ni imel tako iskrenega priokusa trpkosti.

| Na vrh… |


Primorske Zdrahe

Včeraj me je po dolgem času poklicala N., ki je uspela v velikem svetu. Postala je nepogrešljiva oseba na križarki, ki zaposluje preko tisoč ljudi.

Ne vem zakaj, ampak rada ima moje zapiske, spoštuje moj življenjski stil, popolnoma predan svobodnjaštvu. Dejstvo, da nikoli nisem imel šefa jo globoko fascinira. Od ginjenosti nad srečanjem, me je držala za roke in mi globoko gledala v oči. Kaj hujšega za lokalnega posebneža A., po njegovih besedah uspešnega podjetnika, ki je popival v sosednjem lokalu.

Slaven je, da v družbi žali in zasmehuje ljudi, da bi bil sam videti pomembnejši. Začel je tuliti in neprimerno komentirati najino srečno snidenje, češ ali sem jo podrl. Vprašala me je, če je zaripli bolan na živcih. Odgovoril sem, da je hudoben vedno kadar ni v središču pozornosti. Zaradi prevelike količine popitih hudičevih zvarkov, mu je odpovedala hidravlika, Pipi kaput, zato je patološko ljubosumen, če kdo sedi z lepo, mlado punco kot je ona. Zavzdihnila je, da je na domači grudi hudo pomanjkanje normalnih moških,starejši so zapiti in otopeli, mlajši pa zaradi pesticidov v hrani, vse bolj poženščeni. Sedaj pa izbiraj, žalostno sklene..

Postopam po Piranu s knjigo v roki in me pokliče K. Ti bereš knjige, ti si zgrešil stoletje. Poglej v kakšnem raju razuzdanosti živim in se takoj logira na smokvo. Postavi me pred kamero prenosnega računalnika in začne tuliti, poglej ženska hoče, da si slečeš majico, da vidi, če te je kaj skupaj. Čez nekaj časa je neznana ženska na drugi strani že pripravljena, da pred kamero jadrno vrže svojo strgačo na prst. Takoj se odmaknem, vsi tulijo, tepec, knjige so out,poglej mi takoj kavsamo preko ekrana. Pogledal sem žareče, evforične izraze, na obrazih in si mislil, internet je res kot sem zapisal raj za psihopate in strahopetce. Ja, svet bo šel k hudiču!

Sonce, sonce. Sedeti v lepem vremena v desetem nadstropju bloka je greh. Piran je moja dnevna soba, cel dan sedim ob morju, berem poezijo. Vsakdanji problemi in pohlepne želje, kje bi se moral uveljaviti in kaj novega posedovati, zbledijo ob kodranju vode. Pisanje postaja zatišno, jeza ne para drobovja, morski zrak zdravi.

Sedim ob morju, v najpomembnejšem delu dneva, Sonce počasi tone v vodo, dan je končan. Nikoli se več ne bo ponovil. Na tihomorskih otokih, sedijo zvečer ob morju in meditativno razmišljajo. Uživajo opojne substance in se predajajo nostalgičnim spominom. Blagoslovljen trenutek, spust v notranjost ni tako stresen kot vsakdanje buljenje v ekran slabih, napihnjenih novic. Koliko nepotrebnih, stresnih sporočil nezavedno vsrkavamo vsak dan. Najbrž, vsi po božji neprevidnosti dobivamo tisto, kar si zaslužimo, tisto kar sevamo se odbija od drugih in se nam vrača v podobni energijski intenziteti.

Naš um od slikava podzavest. Učna doba se nam zdi, je občutno predolga, Večina zla je storjeno iz spodobnih namenov, ki nekje na poti v usodnem trenutku zatavajo v skalo nemira, izgubljenega pogleda. Mogoče je vse slabo, ki ga dnevno poklanjamo najbližjim, samo uvod v razsvetljenje, ki neusmiljeno zahteva ceno. Napor biti človek ne prenese sentimentalizma.

| Na vrh… |


Nelagodje v Piranu

V bližnjo gostilnico v centru Pirana pridejo občasno, močni, mogoče najbolj vplivni ljudje v občini, ki sami sebe ironično imenujejo gradbeni lobi. Visoki, plečati dobro hranjeni, z močnimi avtomobili in vilami so Piranu naredili veliko škode, a za to ni bil nihče kaznovan. Malega človeka maltretirajo zaradi majhne spremembe na objektu, fasadi in nam grenijo življenje, namesto, da bi branili arhitekturni spomenik, z namišljenih pozicij stroke so lobirali za kapitalske interese. Nekateri smo za branjenje mandrača plačali visoko ceno, grožnje, ustrahovanja in šikaniranja, medtem, ko se glavnim krivcem za ruševine ni skrivil las z glave. Upam, da obstaja zagrobna pravičnost, cvrli se bodo v peklu, odrinjeni na stran in pozabljeni, zavezanih rok ne bodo smeli masturbirati, medtem ko bodo drugi gostje, uživali v mesenih radostih in se veselili s telesi deviških Nimf. Nekje mora obstajati univerzalna pravičnost, nekje morajo veljati isti zakoni za vse!!!

Piran ni v ravnotežju, pol leta med sezono se dogaja veliko, dela za tistega, ki hoče, je dovolj, zima je pusta in neprijazna, turistični kraj živi od sezonskih del. Za družine, ki so zbežale pred balkansko vojno vihro in se naselile k sorodnikom se zdi, da država ni poskrbela dovolj, da bi se polnokrvno vključile v novo okolje. Iz starega mestnega jedra so se bogate družine izselile zaradi težkih razmer, hrupa in onemogočenega pristopa, ostali so socialno najšibkejši in tujci, ki imajo v stanovanjih dobro naložen denar, letujejo pa drugje. Mladi nimajo kompasa, možnosti, da bi prepoznali in razvili svoje darove. Kdor je iz harmonične družine in ima pozitivne zglede, delovne navade, gre študirat v Ljubljano, tam najde novo družbo in si uredi življenje. Ti, ki ostanejo, nimajo veliko možnosti. Tavajo naokoli, najdejo družbo starejših delinkventov, zgledi vlečejo, nihče noče ostati sam in izoliran v obdobju, ko družino zamenjajo prijatelji. Če hočeš pripadati, moraš sprejeti vzorce in obrede mladostniške skupine, oholosti, uporništva, mačizma in vsakdanjega uživanja trave, ki polni sive dni z iluzijami moči in navideznega smisla. Če pride zraven trda droga, je propad hiter in neusmiljen. Krize pridejo slej ko prej in takrat zasvojenci ne izbirajo sredstev. Začne se peklenski, sredobežni krog kraj, vlomov in sanj po ozdravitvi. Iz lepe, polne ustvarjalne mladosti nastanejo ruševine.

Pozdravljanje znanih ljudi v Piranu zna povzročati številna nelagodja.

Ko sem dobre volje, bi najraje objel ves svet, ga pobožal z besedami, vsakemu mimoidočemu bi naklonil prijetno besedo in nasmeh. Ko sem otožen, povečano občutljiv, bi se najraje skril pred ljudmi in v samoti pestoval nepredelano bolečino, težko najdem srednjo mero v vsakdanjem življenju. Ljudje zamerijo, če jih ne pozdraviš, vsi potrebujemo, da nam drugi božajo nabrekli ego. Ni mi jasno, ali moraš pozdraviti vsakokrat, ko srečaš isto osebo, kar se v Piranu zgodi pogosto, saj se na drobnih opravkih in sprehodih ob lepem vremenu srečujemo ves dan. Kot svetovalec za ljudi v stiski poslušam številne, tudi tragične zgodbe nasilja in zlorabljanja šibkejših, vem, kdo prodaja meglo, laže in dela zlo ljudem. Vljudnost in prijaznost govori eno, a vest mi nalaga, da zlobnih ljudi ne bom pozdravljal iz nekih protokolarnih nagibov, četudi imam včasih poškodovano fasado in preluknjano gumo na avtu. Naj v samoti iščejo odvezo …

| Na vrh… |


Ogledalo morja

Lahko se čez nekaj dni, tednov, let, desetletij vrneš v Piran, pa bo še vedno isti. Ogledalo kamna, ogledalo morja, ogledalo vseh vetrov, ki pihajo skozenj. Obrazi mimoidočih se menjavajo, kamen ostaja isti, cerkev sv. Jurija se boči na hribu, kljubuje burji, grehu, novodobni izpraznjenosti. Sonce na kožo lepi silhuete starodavnih spominov, jadrnica na obzorju rahlo zaniha. Poleti Piran ječi pod težo turistov, vsak, ki na obali spije kapučino, si lasti svoj del Pirana, na kvadratnem metru je preveč ljudi, zbeganih, rahlo vrženih iz tira, niso vajeni uživati v razkošju časa, nekaj bi radi, zabavo, dogajanje, ki teši notranjo praznino. Težko je najti senco, varni pristan tišine. Pozimi so ulice prazne, burja zavija okoli vogalov, potepuška mačka išče zavetje pred mrazom. Razkošje za samotnega sprehajalca, tudi če človek ni pesnik in nerad bere, doživlja melanholični stik z davnim časi, ko so ljudje imeli čas. Njihov nakupovalni center je bil ribiški čoln, skromna trgovina s kruhom in pecivom, večerni televizijski program, pogled na obzorje, hrepenenje po daljnih deželah, kjer se živi bolje, a se tudi več dela.

Tesne ulice, zavetje pred vetrovi, skrivajo usode, zamolčane besede, uvide sladostrastja, bolečino zapuščenosti. Sčasoma človek postane podoben mestu, v katerem živi, ženi, s katero se ljubi. Piran je iztaknjen iz časa in prostora, zato je zavetje vseh, ki so začutili, da pripadalo morju, kraljestvu vodnega kroga, tišini prelivanja. Sedaj moram končati s pisanjem, obzorje čaka, čas je za večerni praznik, ogled sončnega zatona. Naj bodo naše sanje mirne kot potopitev ognjene krogle v vodo, misli čiste kot sol, jadranje galeba skozi oblake.

Piran ne beži, ne hiti, ne prihaja in ne odhaja, razprt je kot zaljubljena ženska, kot metafora, kot knjiga, kot pesem, ki jo je potrebno prebirati vedno znova in znova, z molkom,s tišino, z vznesenostjo, sprehodite se po spominu na žive in mrtve Pirančane, ne pustite, da utonejo v breznu sna… sprehodite se po pesmi, sprehodite se po Piranu, naj vas z blagoslovom zagrne noč. Srečno pot!

| Na vrh… |


Ribiče ubijajo, mar ne!

Slovenci nismo samo rod visokogorskih kmetov, ampak se že nekaj stoletij ljudje v priobalnem pasu preživljajo z ribištvom, solinami in turizmom. Ta peščica ljudi, posebnih in zanimivih po svojem življenskem stilu ( veliko se jih je odločilo za ribićijo, ker ljubijo svobodo, ker razen vremena in letnih časov ne trpijo nobenih šefov in zatohlih pisarniških prostorov), je ob novih, Evropskih zakonih ogrožena, saj se je ulov zmanjšal na minimum.

Poslednji Mohikanci na morju, bi morali biti zaščiteni kot redka vrsta živali, saj so že desetletja glavna turistična atrakcija v Piranu. Moja mama gre zgodaj zjutraj najprej na obhod na pomol, pravi, da jo pogled na ribiče in njihove mreže pomirja, duh po morju pa jo zaziblje v prijetno jutranjo meditacijo kako je lahko življenje v naravnem okolju lepo in manj stresno kot v megleni Ljubljani. Kaj narediti, če ne zmorejo plačati prispevkov za obvezno zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Zgodilo se jim bo, kot mojim številnim prijateljem, samostojnim kulturnim delavcem, ki zaradi objektivnih razmer na trgu ( sezonski, občasen zaslužek), niso bili sposobni plačevati prispevkov, pa jim je v nekaj letih dolg narasel na več tisoč EUR. Državne obresti so izredno visoke in vsak ribič, ki mu je sreča pri lovu obrnila hrbet, saj je morje do konca izropano, se mora zavedati, da se država ne šali, da jim visokega dolga ne bo odpisala, čeprav bodo nekateri posamezniki prišli na rob preživetja in na koncu bankrotirali! Kaj narediti, bo poklic ribič izginil iz registra dejavnosti??

Predlagam kolektivno nepokorščino, da se kočarji, ki so bistveno manj ogroženi kot mali ribiči, enotno združijo in sodalizirajo z malimi ribiči, se uprejo državi in za nedoločen čas lovijo brez urejenega statusa, na črno, Predlagam UPOR, stavko do surovega konca, dokler država ne bo prisiljena popustiti, ob tem pa večkratno ponovitev zapore na Črnem kalu, da se glupi žabarji streznijo… Sramota je, da se v državni birokraciji z ribiškimi zakoni ukvarja več birokratov, ki predpisujejo toge, neživljenske zakone, kot pa je samih ribičev. Mali birokrati iz prestolnice, morje vidijo samo na dopustu, ko s šlavfi čofotajo 5m od obale, ne poznajo od blizu ne posebnih življenskih in delavnih pogojev, ne dejstva, da skoraj izropano morsko dno, že sedaj ne nudi tej peščici poklicnih ribičevi normalnega preživetje.

Ribiči, so kot sončni zahod poslednji braniki proti povampirjenemu, vulgarnemu kapitalizmu, zato jih mora civilna družba podpreti (ta je bojda izginila), Kaj bomo ponudili turistom, ko bo potopljena poslednja barka v Piranskem zalivu ? Predlagam, da državni birokrati zaprejo ribiče v poseben rezervati, ali pa jih preprosto z dekretom na samem usmrtijo, pa ne bo več problemov z lovnim kvotami in ribiškimi dnevniki. Namesto njih naj povabijo kovače iz Krope, ki bodo ob svetilniku turistom demonstrirali, posebno, avtohtono, Mediteransko kulturo. Duševno zdrava družba skrbi za posebne, marginalne skupine ljudi in jim poskuša lajšati težavno, vsakdanje življenje, ne pa da jih zajebava z neživljenjskimi dekreti. Nekaj managerjev velikih Slovenskih podjetij je v enem letu nakradlo bistveno več državnega premoženja kot pa so vsi ribiči zaslužili v celem delovnem obdobju.

| Na vrh… |


Drobne, morske misli o Piranu

1. Morje je naravni, mogočni zdravitelj. Sprehodi se ob obali, začuti veter v laseh, naj te objame prostranstvo valov. Odleglo ti bo!

2. Morje je naravni, brezobzirni zdravitelj, malo nepazljivosti in že te zapljusne prostranstvo tihih besed !

3. V obmorskem mestu živijo skupaj raznorodni ljudje. Doktorji, narkomani, psihopati, device. Prostor je majhen. Prava umetnost je, kako se izogniti, da se človek ne bi preveč odrgnil.

4. Piran je kot živalski vrt za male, eksotične živali. Turisti pridejo na izlet, ogledajo si rezervat, spijejo kapučino in odidejo dalje.

5. S prvimi sončnimi žarki začnejo postavni fantje, ki so celo zimo garali v telovadnicah, paritveni ples. Slečejo si majice, malo občudujejo svoje nabrekle mišice, malo pa pogledujejo naokoli, če so mimoidoči opazili njihovo nebeško lepoto. Ja, moški narcisizem ni nič manjši kot ženski.

6. Ezoterično delo, ki ga opravljam v Piranu že vrsto let, tiho, nevidno psihološki delo, izkoreninjanje hudiča na energijskem nivoju, se ne da plačati z nobenim denarjem in nagradami. To je brezkompromisen boj za svetlobo, da se mestece ob preobilju temnih senc ne bo sesulo samo vase.

7.V Trstu nihče ne razume ali noče razumeti slovensko. Kdo smo mi, Slovenci, če nas najbližji sosedi dajejo v nič?

8. Stari kapitan B. sedi ob morju in čaka nevihto. Tri dni ni govoril z nikomer. Vsi njegovi so pomrli. Pomenkuje se z vremenom, išče kompas svojega počutja. Prve kapljice padejo. Pravi, da ni iz sladkorja, da se ne bo umaknil. Strele na obzorju plešejo sekundni striptiz. Dežuje. Starec in morje sta uglašena

8. V siloviti želji po transcendenci so staroselci v majhnem Piranu zgradili deset cerkva. S čim se lahko pohvalimo mi, sodobni digitalni primitivci?

9. Nikjer nisem varen. V Ljubljani živim v stolpnici, visoko v oblakih zgubljam kompas spomina, v Piranu prebivam v kleti, preblizu zemlje, da bi mogel vzcveteti. Nikjer ne morem zakopati srca v beton, nikjer.

10. Odpri se, dečko, proti morju, proti soncu, proti neskončnemu obzorju. Pa naj se sliši še tako patetično, odpri se proti Božji ljubezni, ki spi v tebi.

11. Stari mornar B. pravi, da so stari ljudje po navadi jezni, ker bodo kmalu umrli, zato bi okolici radi še malo zagrenili življenje. Vseskozi poudarjajo, kaj vse materialnega bodo zapustili potomcem, a pozabljajo, da je edina prava dediščina veselje do življenja, ljubezen.

12. Zjutraj v Piranu zaslišim sosedo. »Ništa mi nije rekao, samo mi je opalio šamarčinu!«. In v tem nespoštovanju osnovnih etičnih norm, v tej gluhi sferi učlovečenja, pišem zgodbice o neodkritih lepotah skrivnih prostranstev.

| Na vrh… |


Mrtve duše

Ogromni valovi razbijajo skalnato peno. Stotine turistov poležavajo na soncu. V morju ne plava nihče. Skočim v vodo. Telo se kot šilo prebija skozi valove. Morje, morje vsenaokrog. Nepredvidljivo, bohotno. Borim se s pljuskajočo vodo. Daleč, daleč je črta na obzorju. Težko diham, usta zaliva slano. Nikogar ni v vodi, sam sem, sam sredi prostranstva. Velika sila me premetava kot milni mehurček. Moram, moram priti do začrtanega cilja, do rumene boje sredi morja. Mi bo uspelo, sredi tujega obzorja? Valovi od telesa zahtevajo skrajni napor. Če ne grem naprej, me bo zalilo za zmeraj.

Borim se, borim, da ne utonem. Na obali spijo mrtve duše. Mrtve duše se nikoli ne borijo. Mrtve duše ocenjujejo, obsojajo in zaničujejo. Mrtve duše spijo. Plavam, plavam, da me ne odnese tok.

| Na vrh… |


Zlo na Facebooku

Zgodila se mi je huda neprijetnost, V knjižnici sem pustil odprt FB profil .Prijateljica me je po telefonu obvestila, da nekdo v mojem imenu piše packarije po mojem profilu, vabi prijateljice na spolne igrice, lepi gejevski video. Izživljal se je lokalni prestopnik, človeška razvalina brez vesti in srca. Človek, ki je že davno pobruhal svetost življenja, uživalec in razpečevalec nedovoljenih drog, ki mu ne policija, ne socialna služba ne morejo do živega.

Nimam moči, dokler bo on hodil v knjižnico, se bom v času njegovega obiska umaknil iz posvečenih prostorov, saj obstaja možnost, da ponorim, ga polomim in si močno otežim življenje Zatorej, pesnik je prisiljen, prepustiti knjižnico hudodelcu. Zdi se, da proti ultimativnemu zlu, družba nima obrambe. Zganili se bodo, ko se bo izničil ali drugemu uničil življenje. Ko so prodajali drogo pred mojim oknom, mi je izkušeni kriminilistični inšpektor svetoval, naj se umaknem, saj kot fatalisti lahko naredijo hudo škodo.

Nekateri virtualni prijatelji so se naslajali in uživali, spodbujali so javno sramotenje. Napisal sem na zid, vaš sosed ali celo nekateri izmed vas, bi ob ugodnih okoliščinah klali in ubijali, ne samo packali po zidu, če ne bi bili kazensko preganjani. Zavest piščanca je večinsko stanje duhovnosti. Kako uživajo šele tajne službe, ki imajo na dosegu roke naše najbolj intimne podatke, Veselo jih analizirajo in prodajajo velikim koncernom. Vsi srečni, vsi nadzorovani. Zdi se, da se brez skrivnega pogledu, ne moremo več sprostiti, postali smo vojaristični narcisi,v globalnem resničnostnem showu.

Ob skrunjenju lika in dela, se tolažim z ezoterično puhlico, kjer je svetloba najbolj intenzivna, mrčes pleše mrtvaški ples, zli duhovi iščejo razpoke.

| Na vrh… |

O, knjižnica, ljubezen moja, razsvetljeni hram duha, poslednji branik proti nakupovalnim centrom

(50 let vztrajanja na koreninah upanja)


Ni čudno, da mladi izgubljenci tako radi postopajo pred piransko knjižnico, nekje globoko v duši čutijo strašni dih skrivnosti, ki odrešuje. Samotnim iskalcem Boga je knjižnica edino svetišče. Lačni in žejni smo vsega, kruha, vina, knjig, absolutnega.

Letno preberem več kot 200 knjig, a ko novo ljubico, knjigo, prvič primem v roke, vzdrhtim v pišu večnosti.

Pridejo trenutki, ko me zajame temna noč duha. Okoli sebe čutim razpokane eksistence, ki skušajo v malem mestecu notranjo praznino zapolniti z alkoholnimi pijačami in drogo, izgubljeni v tesnih ulicah tipajo za zadnjimi ostanki človečnosti, poslušam mlade, zdrave fante, ki sanjajo o nakupu novega športnega avtomobila, namesto da bi brhkim mladenkam brali ljubezensko poezijo in jih vabili na šepetanje ob sončnem zatonu. Ob depresivnem sprehodu, kjer surovost vsakdanjega življenja vdira v vse pore eteričnega ovoja duše, ne čutim vonja soli, morje me ne spodnese v magični ris hrepenenja, možgani mi trohnijo v ledenem objemu samote … in potem ODREŠITEV, ki mi v hipu potolaži zlomljenega duha, KNJIŽNICA me kot materin objem zagrne s tisočletnim prahom modrosti. Knjige, knjige, skladovnice isker (iker), ki vnemajo duha. Že prestop posvečenega praga zbudi olajšanje, prozak in alkoholne pijače so samo slab nadomestek za zdravilno moč branja. Za vsako rano se v knjižnice najde zel. Upam, da bom kdaj med policami zaprašenih pokrajin kot Dustin Hoffman v odličnem trilerju Maratonec uzrl angelski obraz deklice svojega življenja, pa čeprav se bo čista ljubezen na koncu izkazala za sleparsko prikazen.

V tragičnem, nesrečnem trenutku, ko bo staro mestno jedro izgubilo knjižnico, se bo iz melanholije starih kamnov izselila vera v dobro, upanje, ljubezen. Te izgube pa ne bi prenesli!

| Na vrh… |

Amarcord – O mestu, ženski in o skrivnostih spominjanja

“..In vsi ti spomini se ne bodo utopili v morju, kot solze na dežju….” B. I.

Pisati o mestu, kjer živiš, kjer delaš, je kot pisati o ženski, ki jo ljubiš. Nikoli ne moreš zaokrožiti skrivnosti, ki jo nosi v sebi, nikoli ne moreš do konca izreči besed, ki bi opisale tvojo začudenost, nad tem, da je, da živi in se kot sončnica razpira pred tabo. O stvareh, ki jih imaš neskončno rad, je potrebno pisati z distanco, vedno nas je strah, da nas bo lepota použila do konca, da ne bo od nas več ničesar ostalo. Kritiziraš in ocenjuješ z včasih pretrdimi besedami, vedno samo pokrajine, telesa in duše, ki ti nekaj pomenijo, za katere ti ni vseeno..

Ne želim biti patetičen, ampak mesta v katerem živiš, si ne izbereš, mesto je kot ženska kot usoda, ki ti je namenjena.

Spominjam se, ko sem kot štirileten, suhljat otrok stopicljal po Piranu z velikimi, začudenimi očmi. Hiše so se mi zdele kot velikani, ki me tiho pozdravljajo z veličastno zgodovino nekih davnih obzorij, velikega sveta, ki ga še danes dobro ne razumem in če so meje našega sveta meje našega jezika, potem naj se vse naše bolesti in žalosti utopijo v morju, tukaj in sedaj!!!

Spominjam se rakcev, ki so se sprehajali na stopnicah ob morju, spominjam se bučne glasbe in zelenih zaves, ki so branile pokukati v kraljestvo prepotenih teles, spominjam se vseh košarkaških dvobojev v Luciji ob morju, najlepšega igrišča na svetu, ki nam ga je vzela temačna volja velikega kapitala, spominjam se Grofovine, bršljana, terase, pivske vznesenosti in neskončnih razprav o smislu in ženski želji, spominjam se Lahkoživke, jadranja, Tomasa, Boksarja in tisoč najlepših deklet, spominjam se pokojnega Puščice, kako je z dolgimi koraki meril Piranske ulice, spominjam se rdečelasega pokojnega Floka in starega Gostišča na obali, kjer so se naročale neskončne runde, spominjam se pokojnega Simona, kako je ponosno stal v svoji pisarni pod dvigalom, spominjam se pokojnega košarkarja Matjaža Dolinška, njegove poštenosti in srčnosti, spominjam se pokojneg Igorja Franka in njegovega deškega hrepenenja, spominjem se pokojnega ribiča Šekša in njegove kot v morje utopljene brade, spominjam se pokojnega Boža Šutaka, kako je pod mojim oknom prijazno klepetal z mimoidočimi, spominjam se visokega slokega pokojnega Sasa, kako je elegantno plaval pod koši, spominjam se…

…spominjam se Knapa, ki je bil strup za intelektualke, spominjam se pokojnega Tuljota z zlatimi rokami, spominjam se načitanega, pokojnega Boža Sutlovića, ki se je po otroško igral z ognjem in še veliko mestnih originalov, ki so Piranskim cestam pustili neizbrisen pečat… spominjam se Stipetovih briljantnih govorov, njegove retorične spretnosti, vedno znova me presune, kako lahko šestinosemdesetletni Bogič s polnimi jadri pristane v malem mandraču, spominjam se slikarke Nine in njenih mavričnih oči, spominjam se Petra Čižmeka, njegove filozofske drže, njegovega počasnega, harmoničnega čiščenja mrež, spominjam se letnega kina, kjer sem v najstniških letih malo gledal na platno, malo pa poslušal komentarje pesnice in znane filmske igralke pokojne Mile Kačič. Na glas je dajala duhovite pripombe. V spomin bom prebral njeno najlepšo pesem »Spoznanje«…

Ko nismo imeli denarja, smo filme gledali s hriba nad kinom, od koder so včasih na ljudi tam doli padala jajca. Spominjam se Portoroža, prvega plesa, prvega poljuba in starejše tujke, ki me je popeljala v skrivnosti čutnega.. Ta obala, to morje mi je vzelo nedolžnost in še danes čutim vonj nekih davnih spominov, vonj ženske, ki me poplavlja kot morje, strah me je, bojim se, a se mu ne morem upirati.

Pravijo, da veliko ljudi zbeži v Piran, daleč proč od ponorelega sveta, privlačuje jih Mediteranski, upočasnjen tempo, ki je vsaj enkrat počasnejši kot Ljubljanski, primerjajte samo hitrost korakov ljudi na Čopovi in upočasnjen tempo samotnega sprehajalca ob morju. Zakaj bi hiteli, saj nam sončni zaton ne more uiti?

Piran ne beži, ne hiti, ne prihaja in ne odhaja, razprt je kot zaljubljena ženska, kot metafora, kot knjiga, kot pesem, ki jo je potrebno prebirati vedno znova in znova, z molkom,s tišino, z vznesenostjo,sprehodite se po spominu na žive in mrtve Pirančane, ne pustite, da utonejo v breznu sna… sprehodite se po pesmi, sprehodite se po Piranu, naj vas z blagoslovom zagrne pomladna noč. Srečno pot!

| Na vrh… |

Sončni zaton in odprto zvezdno nebo

Živimo v napihnjenem kričečem času, ki skuša z močnimi digitalnimi učinki ugrabiti našo pozornost. Pod sivim plaščem vsakdanjosti spijo naše mehke podobe otroštva, spontanosti in sanjarij, ki so globoko zakopane v breznu naše podzavesti. Tisočkrat so nam že povedali, da moramo svet, ljudi in stvari gledati s srcem; a kako spet v sebi odkriti otroka, kako se odpreti za drugačnost, za proizvod, ki ga ni potrebno prodajati, ki nas osupne s svojo preprostostjo. Odločitev sama, da hočemo s poezijo, gibom ali celo s prodajo našega izdelka izboljšati svet, premakne zorni kot opazovanja. Kako surovo, konzumno potrošnjo v obliki boja in bega preobraziti v obliko, ki je našemu srcu in duši bolj lastna. Ko se bomo povabili v svet mehkobe in čutnosti, se bodo ostri robovi sveta (kdo bo koga, kdo bo poraženec in kdo zmagovalec) za hip razblinil. Pravkar ste dobili vabilo na ples. Ne ustrašite se svoje sence. Predajte se intuiciji, predajte se oceanu, ki vas bo zazibal v sanje. Pustite se zapeljati novim podobam resničnosti.

Nad nami vzhaja zvezdno nebo, kometi padajo, rojevajo se nova osončja. Povsod je prostor za naša upanja in hrepenenja. V nas spijo čudovite možnosti. Nismo le neposrečen met narave v smeri proti človeku. Mi smo verniki lepih sončnih zatonov. Mi čutimo, kako se skrivne sladkosti življenja kot sončnice razpirajo pred nami. Mi smo glasniki post-nove dobe. Dobe odpuščanja in novih možnosti. Srečno pot!

| Na vrh… |

Uničujoča kritika (pamflet) o novem Portorožanu

Priznam, v provinco sem se preselil, ker sem kot pameten fant ugotovil, da se iz obale vsi sposobnejši kadri selijo v prestolnico, tu pa ostajajo mali, šibki, servilni in prestrašeni duhovi.

Kmalu sem začel objavljati krajše spise o psihopatologiji vsakdanjega življenja v lokalnem časopisu Portorožan, kjer smo se zbrali stari hipiji, nezadovoljni z obstoječim stanjem, z ostanki neopredeljene pubertete in uporništva. Najbrž smo imeli v mladosti težave z odsotnim očetom, mogoče servilno mamo, ki ni znala postavljati nujno potrebnih mej.

Vseskozi smo nadzorovali oblast in s prstom kazali v uničujoče čeri liberalnega kapitalizma. Časopis so ukinili, pojavil se je Solni cvet, skropucalo, ki je kazalo zobe in se posmehovalo zdravi pameti in kritičnemu umu. Vse kaže, da mislijo v novem časopisu nadaljevati s pozitivno filozofijo gospodinjskih pomočnic in številnih samohranilk, ki na duhovnih tečajih pomanjkanje trdega moškega orodja nadomeščajo z blodenjem po angelskem svetu, saj potentnih moških v srednjih letih zaradi pandemije alkoholizma ni ostalo veliko.
Filozofija, ki ne upošteva nezavednega in zlega v človeku, je škodljiva, duhamorna in servilna vsakokratni oblasti in povampirjenemu kapitalu. Ideja – mi pa ne bomo kritizirali, poudarjali bomo pozitivne vrednote, srečo in osebnostno rast – je stupidna in nevarna. Medtem bo kapitalski lobi veselo za nekaj tranzicijskih debeluhov gradil golf igrišča, porabil ogromne količine vode, namesto da bi zemljo razdelil med ljudi, saj bomo zaradi pomanjkljive samooskrbe kmalu lačni.

Sadili bodo rožice in si veselo izmenjavali kuhinjske recepte, govorili o uspehih športnih društev in gasilskih veselicah, kjer se otopelo ljudstvo baše s svinjskimi kračami, medtem pa bodo neusmiljeno pozidali zadnje travnate površine, da se bomo utopili v betonu in kičastih restavracijah. Če nekdo lepo poje, to ne govori nič o njegovi uredniški usposobljenosti, da bi vzpostavil človeka dostojen časopis. Lahko pomeni, da je naiven ali premalo načitan. Če nekdo lepo fotografira in zbira načrte starih bark, še ne pomeni, da je filozofsko poglobljen in pronicljiv, čeprav na zunaj spoštovan, čaščen in slavljen.

Kdo bo ustavil patološki narcizem, plitko zavest, ki pronica v vse pore življenja in dela. Ustavite ljudi, ki blefirajo in kažejo lažen smehljaj, ustavite ljudi z dobrimi nameni!!!!

P.S.: Z vso odgovornostjo trdim, da je koncept časopisa, kot je Solni cvet, pripomogel k zrušitvi mandrača!!!!

| Na vrh… |


Piranska legenda

“Vsakega bojevnika luči je že prešinilo, da ni bojevnik luči, vsak bojevnik luči je že rekel, da ko je hotel reči ne….., ranil nekoga, ki ga je imel rad” P. C.

O, vi, ki so vas stoletja izrabljali inženirji človeških duš, poslušajte!

In potem so mu rekli, zakaj moramo od teško prigaranega denarja, odvajati znesek za ljudi, ki ni itak nič od njih, ki motijo ustaljeni, mirni družbeni red, zakaj moramo gledati tvoja boemska sprehajanja in lepljenje duhovnih plakatov na prepovedanih mestih.

In potem jim je povedal.’ Tam sem, kjer me zgolj slutite, prinašam neko medlo svetlobo v vaša srca, da bi vsaj malo zažareli, želim, da bi pogledali dlje od vaškega vodnjaka, jaz v vas vidim morje, ki šumi v vaši glavi, nebo, plavo nebo, se bo spustilo na vašo temensko čakro, prišel bo veseli trenutek odpuščanja, za ta svetlobni trenutek morate biti pripravljeni..

Do neskončnosti bom stal na soncu in čistil Piransko avro negativne energije, zato da boste začutili samega sebe, zato, da boste nekoč na dan razsvetljenja razumeli, da ni ne zdravja in ne duševne bolezni, da je norost samo oblika brezmejne želje po svobodi. Vi ste enkraten met narave v smeri proti človeku, ki se mora posrečiti, za to da bi se zaokrožil smisel življenja. Kako lahko je obsoditi drugačnost in projecirati slabe občutke v drugega, mar ne?

DRUŠTVO OBZORJE VAM SPOROČA:’ Moder človek hodi s sklonjeno glavo, ponižen kot prah’

| Na vrh… |


O morju in ženski o vetru in o svobodi
(Poskus portreta Mirka Bogiča)

Skupaj živita
starec in morje,
usoda ju druži.

Strmim v obzorje, na svetilniku, pogreznjen v občestvo notranjih blodenj, premišljujoč o trepetu belega jadra v temni noči duha. Mimo se v piranski mandrač s polnimi jadri pripelje Mirko Bogič. Mirno, elegantno, kot da bi bili vsi stroji samo proizvod bolnega človeškega uma, ki bo na koncu pokopal samega sebe. Sedim na leseni barki, skupaj jadrava. Govoriva o deklicah, ženskah, ki so z magično močjo ustvarjalnosti podobne morju, celoti, hrepenenju. Veter nalahno krmari. Mirko je precizen kot švicarska ura, vsak tresljaj vetra izkoristi v prid lahkotnega drsenja častitljive barke. Mojster – zenovski, če je zen lahkost, zračnost, umirjena jesen življenja.

Kako opisati triindevetdesetletno zgodbo ustvarjalnega življenja?

Napisati, da obožuje ženske, da je pol Slovenije naučil jadrati, da je bil guru zdravega, naravnega življenja z neposrednim stikom z naravo pol stoletja, preden so »duhovnjaki« začeli šepetati o new ageu, novi dobi, kjer bodo polaščevalne, moške energije, ki brezobzirno, v apokaliptičnem zanosu plenijo zemljo, zamenjale subtilnejše energije. Pogovarjava se, da bo zahodno civilizacijo vzel hudič, da njegovo rodno Hrvaško razprodajajo brezčutni tajkuni, govoriva o lukah in lučicah na Jadranu in vedno znova in znova o skrivnosti dekliških pogledov, vonju ženske, neskončnem prostranstvu hrepenenja. Pred kratkim mu je prijateljica rekla, da je otrokom dal največ, kar lahko da oče, ljubezen in veselje do življenja, strast do uživanja naravnih dobrin, spoštovanje morja. Kaj mi zapuščamo našim zanamcem, kakšne temačne, grozljive plinske terminale bomo pustili za sabo?

“Te zebe?”, me vpraša, ko januarja drsiva po kristalni, mirni površini brezveterja. Ogrevajo me besede, stkane iz modrosti, učim se enostavnosti, vdihujem vonj soli. Poglej to betonažo, se jezi, ko drsiva ob savudrijski obali, pa kaj nimajo niti malo spoštovanja do narave, do kozmičnega reda stvari. V žalosti molčim, prisluškujem tišini v sebi, plivkanju morja v duši. Kje sva ostala? Oh, saj res, pri lepoti morja, lepoti ženske – pravi ljubimec spoštuje žensko naravo, predaja se ji v obilju, v kipenju živorodne moči; v neskončnem trenutku se krogi na vodi sprimejo s tišino trenutka. Kaj čuti ptica nad morjem, kdo poganja to neskončno modrino dotikov, ko vse zažari v enostavni bližini, ekstazi življenja, kako uravnati jadro, da bo mirno drselo po obodu življenja; ne uporabljava besede svoboda, svoboda je položena pred nas kot krhka pajčevina vetra, sonca, morskih valov. Vsak izmed nas mora najti svoj Šibenik, svojo luko, v kateri bo našel duševni mir.

Mirko se vsako poletje vrača v rojstni kraj (zavičaj), vedno znova ga je strah morja, zato je pred njim ponižen in ga uboga, čuječ in pozoren posluša njegova skrivna znamenja in se mu prilagaja. Ste pomislili, kako preprosto narava uravnava in kroti nabrekli človeški napuh, kako za vrhunsko modrost ne potrebujemo duhovnih tečajev, samo odpreti moramo srce in oko; ste pomislili na Malega princa, ki spi v vsakemu izmed nas.

Mirko prepoznava, vidi, čuti in spoštuje lepoto stvarstva, zato je srečen človek KAJ PA VI?

Igor Bizjan, častilec sončnih zatonov

| Na vrh… |

Pojdite kamor hočete, vse poti so odprte

“Ljudje smo na žalost neizrekljivo odvisni od zrcalne slike v duši drugega, čeprav je lahko ta duša bebasta” W. G.

“Za tistega, ki ni prišel dalj kot do vaškega vodnjaka, zanj je vsaka mlaka morje” I. C.

Lahko bi današnji člančič naslovil “Zakaj sovražim žabarje”, pa ne bom, ker ne želim po nepotrebnem provocirati, o ideji, da bi na obalnih šolah uvedli predmet vzgoja za turizem, pa bi bilo vredno razmisliti, saj je potrebno spoštovati tistega, ki ti nosi kruh, razen če kdo v Piranu misli postaviti železarno in se z njo preživljati.

Lahko bi govoril o psiholoških vzrokih, zakaj v provinci ostajajo najbolj prestrašeni in nesposobni kadri – male, sitne duše, ki se borijo za oblast, drugi sposobnejši, pa z velikimi zamahi korakajo v večje kraje, centre poslovnega, kulturnega in duhovnega življenja, pa ne mislim provocirati…

V tem turobnem vsakdanu, močnem, nasilnem vsiljevanju trga, potrošnje in konzumov vseh vrst, še vedno obstaja prazna točka, ki se imenuje svobodna beseda in čaka, da se napolni z vizijo, hrepenenjem, bralcem..

S Piranom je kot s poezijo, sentiment izginja v mlakuži vsakdanjosti, mesto potrebujemo kot kruh in ljubezen, pa zanj ne znamo skrbeti, ga kozmopolitsko odpreti novim idejam in mladim sposobnim managerjem. Kot domačin – tujec, ki v tem ezoteričnem mestecu, polnem lepote, vaških originalov in ozkih ulic, v katerih se lahko zlahka zgubiš, služi svoj nikoli prebavljeni košček kruha, se počutim, da mi nekdo, turist, žabar, tujec, v turističnih konicah zaseda moje priljubljeno mesto v kavarni, da poležava na skali ob morju, ki sem jo že zdavnaj posvojil in jo napolnil s težko, domačijsko sapo. Navkljub provincionalnemu zadahu, moram zbrati moči, za trenutek se moram odpreti, tvegati, da me nekdo rani, dati prostor drugemu, ki prav tako čaka na sončni zahod, ki bo na skrivnosten način postal najin. In v tem je ključ današnjega večera, da se odpremo za drugačnost, ki je obenem tako tuja, da nas napolnjuje s strahom in tako domača, da nam zaigra srce ob prazni struni molka.
Le v svetlobi slišati drugega, se bo med nama odprlo kozmično brezno besede, sočutja, mogoče tudi na novo prebujene ljubezni. Že slišim v daljavi posvečeni zvon piranskega zvona (v tistem trenutku, je res zadonelo, .. magija..), ki ga bo vsak slišal po svoje, le v svobodo različnosti, bodo naše besede zazvenele v času, ki se nam strašljivo izmika. Naša samota bo za trenutek postala prijazna postaja – zate naključni popotnik, ki v smeri človekove neznosne lahkosti bivanja, iščeš svoj pravi obraz, iščeš samega sebe, sožitje, bratstvo in vse velike besede, ki zlahka postanejo patetične, s časom celo odveč, da se ne znamo več slišati, se pogovarjati…

ODKRIVATI V DUŠI DRUGEGA SKRIVNOSTNA BREZNA, KI SE NAS NESKONČNO DOTIKAJO

Pa bodi zaenkrat dovolj blebetanj…

| Na vrh… |

Piranski mandrač je umrl
(integralna verzija)

Piranski mandrač, podoba, ki se je spominjamo iz mladosti je za vedno izgubljena. Veliki buldožerji drobijo starodavne tlakovce, lomijo ZGODOVINSKI SPOMENIK pod sabo, kamenje, duše naših prednikov, izgubljene tavajo v preddverju pekla, nismo bili dovolj čuječi, nismo dovolj pozorni, kapital nas je povozil, pohlep posameznikov postavil na smetišče zgodovine. Kamnite bitve so desetletja kljubovale težkim ladjam, orkanskim vetrovom, ogromnim valovom, uničila jih je človeška neumnost, zdrobljene ležijo na deponiji v posmeh spomeniškemu varstvu.

Resda je projekt začela prejšnja oblast, a za dokončno uničenje je kriva sedanja. Kritična masa ljudi, ki zares razume mediteransko kulturo in naravo, je premajhna, ljudje s piščančjo zavestjo so preglasili osamelce lajajoče v luno. Ljudje se raje ukvarjamo z malimi zdrahami, pritlehnimi, človeka nevrednimi boji za pičle koristi, kot pa da bi prevzeli zgodovinsko odgovornost, rekli ne brezvestnemu kapitalu. Mediteranska kultura zahteva zrele, izobražene ljudi, ki imajo samozavest in čvrsto postavljene meje, ne govorijo v obraz eno in za hrbtom opravljajo, ne hvalisajo se in se trkajo po prsih, da so pravi Pirančani, ker jih je usoda porinila na ta blagoslovljen košček zemlje, zaradi nerazgledanosti in neizobraženosti nikoli niso doumeli kozmične razsežnosti plivkanja vode, sončnih zatonov, ob katerih človeška majhnost onemi od lepote. Pravi mediteranci ne sovražijo prišlekov, ki prinašajo nove ideje in poglede. Če ima kdo pozitivno idejo ga ne zrušijo zaradi zamer iz preteklosti. Piranski mandrač je umrl, ker ga nismo imeli dovolj radi, ne znamo, ne razumemo, Mediteran bi se zaradi nas lahko razvijal v Prekmurju. Ne čutimo morja, nismo vredni dediščine naših očakov.

Predlagam, da sredi mandrača zgradimo betonsko skakalnico in brezposelnega Primoža povabimo, da bo zabaval goste in se ob spremljavi frajtonarice nažiramo s svinskimi polovicami.

Ne zdi se mi spodobno, da si na sesutju piranskega mandrača posamezniki dvigujemo navidezen ugled in prepoznavnost v provinci, saj nismo reagirali v zgodnji fazi projekta, ko bi lahko zaustavili hudodelstvo, oblast ni bila dovolj nadzorovana, ribiči pa naivni in neuki.
Prodana stroka, se je osramotila na celi črti, a vse kaže, da v banana republiki nihče ne odgovarja za usodne napake, ki razširjajo glas o nesposobnosti in otopelosti preko meja domovine. Vse kaže, da bo potrebno pripeljati Beneške mojstre!!! Razbit mandrač je ogledalo naše duše, naše zavesti in velik opomin za naprej…

P.S.: Projektanti zatrjujejo,da se starodavni kamen drobi, mogoče se niso pozanimali, kako so restavrirali mostarski most, zrušen v Bratomorni, verski vojni .Mednarodna skupnost je plačala ljudi, da so pobrali raztresene koščke mostu, in jih komponirali v novo celoto. Povezovalni duh mostu se je ohranil.

Napisano 25. 3. 2011

| Na vrh… |

Grožnja z ukinitvijo ustvarjalne dejavnosti

Spodaj podpisani Igor Bizjan zahtevam od občine Piran, da mi za nesebično delo na področju svetovanja ljudem v stiski, vodenje društva Obzorje, populariziranje vrednot mediteranskega načina življenja in literarno udejstvovanje podeli nagrade in priznanja – npr. red zlatega orla z belim obližem ali pa uvoženo malo tajko za večkratno meseno uživanje, v perspektivi pa še majhen spomenik v naravni velikosti nasproti Tartinijevega – sicer se bom iz občine demonstrativno izselil in svojo ustvarjalno energijo podaril na ogled in otip drugim.

Za svoje desetletno delo nisem dobil nikakršnega finančnega nadomestila ali vsaj zagotovila, da moje delo cenite in spoštujete. Namesto odobravanja in spoštovanja sem dobil grožnje, klofute, številna javna zasmehovanja in sramotenja ter onemogočanja mojega dela. Dovolj mi je, zahtevam dostojno povračilo, sicer bom nehal piransko auro čistiti negativne energije, spremenil se bom v solni steber, postal bom otopela, neobčutljiva mumija, zapil in zadrogiral se bom kot povprečni prebivalec najlepše in turistično najmočnejše občine v deželi Šentflorjanski. Pri polni zavesti se zavedam pasti patološkega narcizma, v katero padam, a v svoji zahtevi ne bom popustil, zato apeliram na vašo vest in vrhovne etične postulate, da mojo grožnjo vzamete resno.

V desetih letih dela sem pri založbi Društva Obzorje izdal 10 knjig, imel sem 500 svetovanj za ljudi v stiski, zameril sem se številnim društvom in posameznikom, kar si štejem v posebno čast.

| Na vrh… |

V kaj danes verujemoPirančani?

Leta 1955 je Piran po političnem dekretu postal mesto duhov. Potem so počasi začeli prihajati ljudje z različnih vetrov pokojne Jugoslavije,različnih kultur, predsodkov, veroizpovedi. Ali zaradi duhovnosti manj krademo in lažemo? Še veljarek Janeza Menarta, Veruj le v tistega Boga, ki v banki svoj oltarima? Ali krilatica mojega prijatelja Srebrnega, ki pravi, da verjamesamo v kranjsko klobaso in polič domačega?
Piran danes šteje okoli 4000 prebivalcev, v celotni občini živi 250 muslimanskih družin, vpiranski župniji, ki sega od Belega križa do Bernardina, je deklariranih 1500 krščanskih vernikov, nedeljsko mašo obiskuje 140faranov. Verniki se izgovarjajo, da poleti raje prepustijo cerkevturistom, pozimi jih pa preveč zebe. Lep, vzorčen, evropsko redek primermedreligijskega sodelovanja in sožitja imamo v Luciji, kjer kristjanisvoje prostore za pouk verouka prepustijo muslimanom. Vera ni samoabstraktni pojem, duhovnost naj bi se odražala v povečanju etike inpoštenosti v vsakdanjem življenju. Je kriza identitete, posebej primladostnikih tako močna, ker ne najdemo globljega smisla in svetosti, zato tavamo od utvare do utvare, od iluzije k iluziji, a smo še vednonepotešeni, žejni, nemirni?

| Na vrh… |

Ustanovitev društva Meščani Pirana
List iz dnevnika

Včeraj (31. marec) smo se zbrali na informacijskem sestanku novega društva Meščani Pirana. Ljudje so imeli problem, precizno so hoteli izvedeti točno kaj naj bi delali. Starejša gospa se je nad ohlapnostjo dela in nalog tako ujezila, da je jezna zaloputnila vrata. Prijavil sem se k besedi in pojasnil, da je zima v Piranu tako huda, ravno zaradi pomanjkanja kontaktov. Mediteranski način postopanja in klepetanja, je možen samo ob dobrem vremenu, pozimi ko brije burja, se ne moreš za dolgo ustavljati na ulici in izmenjevati mnenj. Nekateri starejši ljudje, so po več dni zaprti v stanovanjih in nimajo stika z nikomer, razen če ima prodajalka v trgovini čas za kratek klepet.

Zimo kvalitetno preživijo v Piranu samo najmočnejši. To, da sedimo na toplem, kjer ni potrebno nič naročiti, se pogovarjamo in prepiramo, zmanjšuje odtujenost in tke živorodne vezi med ljudmi. Če se nekdo razjezi in demonstrativno odide, se bo vsaj malo olajšal, sprostil notranje napetosti in se vsaj za trenutek malo oddahnil od gluhe samote.

| Na vrh… |

  • Share/Bookmark