Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

ODPRTO PISMO, PROSIMO, ZOMBI IN ŠERIF, ODSTOPITA TAKOJ, NE IGRAJTA SE Z ŽIVCI DRŽAVLJANOV

Noč je, ne morem spati, malo zaradi čiščenja, zadanega zdravilnega posta, ki ga nisem zdržal, sredi noči sem jedel, za povrhu pa spil še pivo, da bi se malo pomiril. Razdražen sem, infantilno žalosten kot otrok, ki so mu skrivali, ukradli, vse igračke, zato, da bi se na videz odrasli oblastniki z politično močjo lahko igrali z njimi in jih po svoje razporejali. Čudni, bolni eksplozivni časi. vse vrednote, v katerih smo bili vzgajani, nam razpadejo pred očmi, Ugrabili so nam državo, izčrpali državno srebrnino, na nikogar se več ne moreš zanesti, da je pošten in plemenit človek. Huda, boleča razgradnja sveta v katerega smo verjeli in vanj polagali svetle upe. Nič, kamorkoli pogledaš en sam nateg. Sebi ne morem več verjeti, zadam si nalogo čiščenja, potem pa omahnem zaradi številnih slabih novic iz političnega sveta. Je to res samo izgovor, se vsi skupaj opravičujemo pred sabo, ker nismo sprejeli odgovornost, bili dovolj čuječi in budni, se začeli obnašati kot odgovorni državljani, ki imajo pred očmi svetlo idejo o skupnem dobrem. Hudo, strašno sesutje vseh dobrih namenov in idej, sistem v katerega smo polagali upe, vlagali energijo, razpada kot hiša iz kart. Lopovi, posamezniki na oblasti so pod mizo igrali svojo posebno igro, v kateri so upoštevali samo pravila, ki so jih prikrojila po svoji koži, notranjih, osebnih potrebah, plenilskih instinktih. Narod razočaranja nad obstoječo politiko ne bo mirno prenesel. Oblastniki, skorumpirani politiki, v petek boste na svoji koži, na ulicah in trgih občutili, kako je, ko se narodu popolnoma zmeša zaradi laži, manipulacij, krivic. Z golimi rokami bomo porušili odtujeni parlament, ki ni več naš, in začeli na novo. Po starem naprej ne gre več! V imenu družbene higiene, miru in nenasilja vas prosimo, civilna družba, osveščeni posamezniki, Zombi in Šerif odstopita, drugače, se bodo začeli spontano dogajati hude, nenadzorovane stvari, porojene iz žalosti, zatajevane jeze, hudega razočaranja. Ko bo počilo, ko bo izbruhnilo nezavedno, nihče več ne bo varen, instinkt bo prevladal nad razumom, vsi bomo izgubili, še tisto malo vere, v dobro in plemenito. Če ne odstopita do petka, 11. jan. 2013, do 2. vseslovenske vstaje naroda, potem sta odgovorna za nemire, in tudi, bog ne daj, za morebitno kri, ki bo prelita. Hudič je vzel šalo, ljudstvo bo vztrajalo do konca,ne bomo popustili, do zamenjave oblasti, hočemo nove obraze s čisto vestjo.. Če Šerif in Zombi dobita podporo na svetu strank, je večina parlamenta skorumpirana. pet let prej bi vstaja rešila državo, sedaj je prepozno. Politika je kot ulica, dilerji se menjajo, a droga, opij za ljudstvo ostaja. Po vseh teh izmikanjih, lažeh, zastranitvah, nam ostane samo še ulica, protesti.
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
9.01.2013 05:28 | Komentarji & Trackbacki (6) | Permalink


JANŠA, ZOMBI PLEŠKO, GO HOME!

Pro-slava državljanske enotnosti, Protestival se že zapleta. Represivni organi zapirajo dohode do parlamenta, sprašujemo ali ni to naša ljudska proslava, kakšen dan enotnosti i samostojnost je to, če se elita boji svojih umetnikov, ki z samostojnim kulturnim programom, izražamo nestrinjanje z vladajočo politiko. Država je že nekaj časa ugrabljena, ustavni sodniki, hlapci politike so prepovedale vse referendume, pod pretvezo, da so interesi normalnega delovanje države pred interesi ljudstva, demokracije. Veliko indicev kaže, da smo zabredli v totalitarizem? Spil sem nekaj daljših požirkov priljubljenega viskija, da me tesnoba pred nastopom mine, sedaj pa na ulico. Povsod ograje: “Okupirali ste nam Ljubljano, kot so to nekoč naredili Italijani,”smo razlagali policistom. Že dolgo čas nisem tako vpil, takoj ko so poslanci pomolil glavo iz parlamenta, smo se drli na ves glas, lopovi, lopovi, uuaaaaaaa, uaaaaaa. Zabavljali smo čez policiste in politike. Voluharji, podgane, čez rov do dvorane. Bodoči predsednik Borat Barbika je tik pred zaprisego, prišel pred nas in se hotel pogovoriti, se prisliniti, a smo ga hoteli pregnati z žvižgi in skandiranjem spizdi, a ni se dal, še vedno je hotel izsiliti naklonjenost protestnikov. Nekdo se je spomnil genialne ideje, vsi smo mu obrnili hrbet in še naprej skandirali barabe, barabe, barabe. Potem se je pobral z ranjenim narciskom v duši. Gorele so doma narejene bele maske politikov, potem se je začel kulturni program. Dovolj imamo tega, da so hlapci kapitala, spin doktorji in podrepni novinarji že kmalu po osamosvojitvi, vseskozi žalili kulturnike, češ, da smo zajedavci sistema, da nič ne delamo pametnega, samo trošimo davkoplačevalski denar, vztrajno so nam sesuvali ugled v družbi, sčuvali javno mnenje proti kreativcem, ki družbi nastavljajo resnično, nepotvorjeno ogledalo. Pozabili so, da je bila država ustanovljena na plečih kulturnikov, njihovih idej in sanj o boljšem življenju na svoji zemlji, brez tujih gospodarjev. Za kapital je kultura nepotreben strošek, pesek v brezhibnem, dobro naoljenem stroju razbrzdanega potrošništva in poneumljanja. Biti umetnik je danes najmanj cenjen poklic, izganjanje kulture iz vsakdanjosti se brutalno nadaljuje. Seveda intelektualci, razumniki, ustvarjalci z kritično, analitično, metaforo, so trn v peti vsakega sistema. Narod, ki ne ceni svojih ustvarjalcev, pesnikov, umetnikov, je obsojen na propad in hlapčevanje. Zombi Pleško. ministrstvo za kulturo hočemo nazaj!!!
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
23.12.2012 07:25 | Komentarji & Trackbacki (8) | Permalink


SKRIVNA ŽELJA SLAVOJA ŽIŽKA

Slavoj Žižek, veliki improvizator, ne popušča, v novi knjigi prevedeni iz angleščine, Življenje v času konca, razglaša, da je naš odziv na gospodarsko krizo, enak stopnjam žalovanja. Malo je možnost, da govorjenje o velikih mislecih, ni polnjenje lastnega ega, a vseeno poskusimo. Ali se globalni pop zvezdi filozofije sploh da ugovarjati, glede na to, da ima status intelektualnega božanstva, celo revijo ,ki obravnava samo njegova dela, kopico privržencev po vsem svetu. Žižek se vseskozi igra, infantilni homo ludens v najčistejši obliki, napiše intuitivno, kar mu pade na pamet, potem pa tezo, misel, brani in napada z različnih zornih kotov. Vse se da povezati z vsem, nabrano znanje z vseh vetrov aplicira na vsakdanjost, jo analizira in primerja z dogodki iz preteklosti, pol filozofskih stvari ne razumemo, a se potolažimo, ko pridejo šale, ironična razlaga, iz realnega sveta. Suvereno sprehajanje po filozofiji, religiji, filmski umetnosti, vzbuja pri bralcih občutek, da so priča kršenja osnovnih intelektualističnih učenj in zapovedi, da so priča rojevanju novega stvarstva, paralelne resničnosti, nekaj posebnega, izbranci v kreaciji novih svetov. Branje Žižka je temeljna narcistična gesta, paradoks mišljenja osnovna zapoved, užitek v branju slast v nepredvidljivosti zapisanega. V oddaji Kultura, na javni televiziji, sem se pred leti malo ponorčeval iz malikovanja našega najboljšega izvoznika razuma, teh nekaj ironičnih stavkov seveda niso objavili, od takrat me sploh več ne povabijo na predstavitev nove knjige. Mali pisunček iz province, nima pravico kritizirati državno relikvijo, mednarodno zvezdo, ki skrbi za prepoznavnost žepne državica?
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
5.12.2012 08:27 | Komentarji & Trackbacki (1) | Permalink


ODPRTO PISMO NOVINARJEM, PLANET TV, SIOL.NET

Ne pripadam nobeni politični struji, ne maram Janše, ne podpiram Jankovića, na drevesih rastejo samo še plolitične laži, piškoti. Sprehajam se med pojavi, mnenji, zaznavami in jih poskušam po svojih močeh objektivno ovrednotiti. Tekma za predsednika me ne gane. V boj za prevzem potapljajoče barke, so prekrižali meče iz kartona, shujšani Mr. Bean, leporečna plastična Barbika in Zverinica iz Zakotja. Naj jim ne bo preveč slano morje slovenceljsko. Volil bom pod številko 4. Bimbo Telebajsek.
Ni pomembno, kdo bo zmagal, kruh se bo dražil, novih delovnih mest ne bo, vlada bo še vedno prodajala narodovo srebrnino. mnenja sem, da bi se vsi protagonisti, ki so se po osamosvojitvi igrali politiko, morali nemudoma odstopiti iz vseh položajev in prepustiti mesto mlajšim, mogoče bolj poštenim. Ob novi PLANET TV, pozivam vse novinarje, ne uklonite se diktatu kapitala iz ozadja, ki vam narekuje, da favorizirate samo eno politično opcijo (že vrabci čivkajo na golih vejah, katero). Izprašajte svojo vest in poskušajte biti objektivni, intelektualne moči ne podredite igri videza, rumenemu spektaklu, zavajanju gledalcev, bralcev. Navkljub tesnobi, ki vas bo prevzemala, pojdite v globino problema, sledite toku sleparskega kapitala. Na koncu, vse kar posamezniku ostane, je čist obraz, dober občutek, da lahko vsakemu pogledaš v oči. Človek, ki hlapčuje, sčasoma izgubi notranje ravnotežje, duševni mir se mu začne podirati, občutek ima, da se mu majejo tla pod nogami. Pozivam vas, da poskušate biti verodostojni, na glede na grožnje in pritiske, ki vas bodo pri tem doleteli. Jasno je, da smo državo zafurali skupaj, demokracija zahteva zrelost večine, nadzor nad izvršno oblastjo. Nismo bili dovolj budni, čuječi, ko so tatinski, sluzasti prsti, s pomočjo raznorodnih političnih opcij (pretežno bivših, rdečih tet in stricev iz ozadja, orožarske mafije), lomastili po težko pridobljenem delu več generacij malih, poštenih ljudi. Pozivam vas, vaša edina dolžnost je, da male, šibke ljudi branite pred gospostvom grabežljivcev in špekulantov, političnih bleferjev, multinacionalk, ki so prevzele dogajanje v Evropi in pri nas, polastiti se hočejo bazične infrastrukture, vode, elektrike, zato nas bodo spravili na kolena. Vsi smo Grčija!

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
6.11.2012 08:36 | Komentarji & Trackbacki (4) | Permalink


POHOTNICA, BURJA, SONČNI ZATON

Raje je fukala kot jedla velike, sočne zrezke. Po tesnih ulicah je vročično iskala velike, debele kurce, da bi potešila vulkansko slo. Pravili so, da zna po velikosti nosu, obliki členkov, nezmotljivo ugotoviti, velikost moškega spolnega uda. Včasih je v posteljo povabila, zvlekla, dva, tri voljne ude, in se z njimi sladkala do onemoglosti. Če kdo ni izpolnil njenih poltenih pričakovanj, je dobil batine, modrice so pričale o slabo opravljeni nalogi. Končala je v bolnišnici na vrhu hriba, kjer z drobnimi tabletkami, porežejo zverinske strasti, melanholijo, pretirano očaranost nad življenjem. Videl sem jo pred časom, lesket njenih oči, je za vedno ugasnil. Tresočih rok in mlahavega koraka, ne išče nič, samo topo zre…
Močna burja na Punti je znak, de iz vse Slovenije pridrvijo, srfarji izurjeni v preskakovanju, jahanju valov, kot kavboji na divjem zahodu skušajo ukrotiti moč nihajoče vode, oprezajoč od kod prihaja največji bizon, vodni kolos, ki si ga strastno želijo obvladati. Jezdijo na vetru in skušajo ukaniti vetrove, ki prihajajo pod nepredvidljivimi koti, radi vidijo, da padejo v vodo kasneje kot tovariši. Najboljši dirjajo po vodni gladini sem ter tja kot neugnani satiri, proti obzorju se nagiba njihovo jadro. Burja čisti misli in srce!
Sončni zahod, potopljen na konici rta Savudrije je bil veličasten. Po izginotju žareče krogle,
so bruhnile barve, najprej nežno rdeča, prelivajočo se v pahljačasto zeleno. Barve so bile tako močne, da jih z šibko energijo nisem mogel upesniti v poln haiku. Lepota sama na sebe presega človekovo zmožnost, da bi jo reproduciral v obliki, ki ne bi pričala majhnost in nepomembnost našega vsakdana.

  • Share/Bookmark
31.10.2012 09:35 | Komentarji & Trackbacki (0) | Permalink


BITI NAJPAMETNEJŠI NA VASI IN ČUDEŽNO OSTATI ŽIV!

Alojz Ihan: Državljanski eseji) Alojz Ihan je zvezda intelektualne scene, vsaka nova knjiga je obsojena na uspeh. Profesor imunologije na medicinski fakulteti, najmlajši Prešernov nagrajenec, bodoči akademik itd. V prvencu, pesniški zbirki Srebrnik, je s srhljivo, kirurško natančnostjo, narativno gesto zarezal na eni strani v intimistično, razčustvovano tradicijo osebno izpovedne lirike, s komunikativnostjo, poetičnimi, osebnimi zgodbicami pometel z modernistično izpraznjenostjo (uf, kakšno nabuhlo, pametno besedičenje).Knjigi Državljanski eseji je usojeno, da bo zelo, zelo brana. Človek postane sumničav, ker je spremno besedo napisal Rado Pezdir, prozaični pravičnik je grozil, da bo z imeni in priimki privedel pred sodišče hudodelce, očistil družbeno tkivo vsesplošne svinjarije … vse skupaj je izvenelo kot pubertetniško postavljanje, nič, medijski nateg, veliko narcističnega grmenja, zadaj pa praznina.

Profesor začne z moralo, Slovenijo označi za podalpsko provinco, mrežne povezave vplivnežev so ugrabile Slovenijo, moški testosteron je uplahnil, saj povprečnež nima več uspešne skupine, tovarne, športne združbe, da bi se z njo lahko identificiral in se vzpostavil kot del zmagujoče skupine. Vprašanje za vsakega izmed nas, ali imamo poštenost tako zacementirano v podzavesti, v genih, da bi ob grabežljivi človeški strukturi, bleščečemu koritu in možnosti hitrega bogatenja rekli odločen “ne”? Zelo, zelo dvomim! Človeška narava gre rada po poti najmanjšega odpora, če mu prijateljska združba ponudi denar, za zvestobo in lojalnost ob plenjenju, ga normalen človek brez občutka krivde vzame, iz takšne snovi smo, kot provincionalni tatiči.
Zapeljivo branje se kmalu zatakne v grlu, ker hoče pronicljivi pisatelj ostati berljiv za vsako ceno in ne zareže globje v tragično, nezavedno strukturo posameznika, ki ni tako vehementno razložljiva, da bi se jo dalo stlačiti v formulo, s poenostavljenimi vpogledi in objektivno znanstveno moralko. V zdravniških temah je bolj prepričljiv, o izgorelosti ve veliko, psihosomatika je obče prisotna, tablete ne rešujejo debelosti, visokega krvnega tlaka, neustreznih simbiotičnih odnosov v družini in družbi. Že pingvini na Anktarktiki, ob taljenju ledu, najdejo otipljive dokaze, da se Zemlja segreva, vsi smo seznanjeni z zdravim konceptom življenja, a brez čudežne tabletke težko premagamo udobnost vsesplošne apatije in zaležanosti.
Ko to pišem, sem na postu. Kot že tolikokrat poprej, sem se prenajedal z nezdravo hrano, da bi pregnal glavobole, nevrozo in splošno razdražljivost, potem grem v drugo skrajnost, presno hrano in post, da najhujše zdravstvene težave minejo. Čustvena gugalnica iz otroštva se nadaljuje, gor in dol, iz razigranosti v otožnost, ne verjamem, da bo kdaj bolje, včasih se mi zdi, da delujem kot hitro pokvarljivi robot brez garancije. Splošno je znano, da aerobna dejavnost trikrat na teden znižuje stres, a le kdo se brez muke, v deževnem vremenu, spravi v športne copate in kot Feniks poleti testosteronski sreči naproti. Na dolgi rok mi spremembe, stalnosti, zdravega načina življenja, prave mere v mišljenju, čustvovanju in delovanju ne uspe vzpostaviti, čeprav se racionalno vsega zavedam.
O, Bog, daj mi, prosim, napiši odrešilen recept! Pisatelj se mi zdi kot duhovniki v katoliški cerkvi, ki imajo na vsako vprašanje nedvoumen odgovor. Njegov pisateljski svet malo dvomi, racionalni odgovori, umotvorne analize se levijo s tekočega traku, a zdravila za tesnobno stanje, splošno depresivnost ne iznajde. Kritike, inteligentni vpogledi, veličastne analize družbenih razmer se otresajo z vsakega vaškega vogala, na dnevnem redu so v vseh vaških beznicah v izropani deželici. Bravurozna, spolirana, pravoverna, razsvetljena pisava, ki bi jo morali uvesti v šolske učbenike, kot izjavljajo na hitro pretreseni navijaški kritiki, ima eno samo napako, da se jemlje preveč resno. Mesijanske ideje, supersonični vpogledi v samo srčiko duše, lahko postanejo hitro pokvarljiva, novodobna, potrošna roba. Pogrešam zdravilno distanco, poetični samopremislek, prazen prostor, trenutek sumničavosti do odrešilnega peresa, malo se tolažim, tudi veliki umi uporabljajo pero za stresanje jeze, psihoterapevtsko nerganje po dolgem in počez. Zgodovina naših muk, rev, strašljivih, depresivnih, apokaliptičnih napovedi, je dolga, predolga, že v kameni dobi so imeli strahotne recesije, ker niso več mesecev, let potolkli nobenega dinozavra, potem pa je kozmični piš za milijone let odnesel vse živo in mrtvo. Mogoče Slovencem primanjkuje zdravega balkanskega humorja, Haso in Mujo bi že vedela, kako zrihtati, biofilno uravnati zamračeno, incestuozno pleme. In tako v neskončnost čutim, kako se moje ubožno pero napihuje iz stavka v stavek …

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
26.10.2012 07:17 | Komentarji & Trackbacki (1) | Permalink


RODETOVO MESENO SPOZNANJE

Pridiga naj bi potekala približno takole: »Ljubi Slovenci in Slovenke, poglejte kako čudoviti hribčki in doline nas obdajajo. Sveti Peter in drugi svetniki, pomagajte da se bomo ljubili med sabo, si brezpogojno podarjali telesa Joj, kakšno čudovito telo je Bog podaril ženski. Lepo zaobljene joškice, navzgor obrnjene bradavičke, lepo ritkico, ne moreš si kaj, da je ne bi malo potrepljal. češpljico, cvet skrivnosti, preddverje neskončnih sladkosti. Če je moški cagav, naj mu izvoljenka pomaga z ročico, da ud lažje otrdi, mogoče ga celo malo pofafa, da bo moški stokal od užitka. Naredite mi to deželo spet veselo, polno ljubeznivosti, plodite se kot mladi zajčki, da bo rod obstal, da ne bomo postali suha veja na deblu Evrope.«

  • Share/Bookmark
21.10.2012 18:52 | Komentarji & Trackbacki (3) | Permalink


SKOK Z ROBA VESOLJA

Gledam v živo, kako se Felix Baumgartner vzpenja na višino, s katere bo v prostem padcu poskušal kot prvi človek prebiti zvočno hitrost. Balon se bo dvigoval 2, 3 ure. Izjemno gledan prenos, kje so meje človekovih zdržljivosti, pri prostem padcu lahko v možganih nastanejo krvni strdki. Mu bo uspelo, pogled z višine na zemljo je fascinanten. Balon še nikoli ni bil tako visoko. Kaj čuti junak v vesoljski obleki? Mogoče so to njegovi zadnji uri v podobi človeka… Ura je 6, upamo, da bo vse v redu. Prenos v živo bo zamaknjen 20 sekund, da ne bi v živo videli morebitne tragedije. Suspenz je popoln! Balon se vzpenja. Mu bo uspel skok z 36,6? Gledalce se polašča groza, vsi se projiciramo v nesmrtnega junaka. Twitter se je na trenutek sesul zaradi direktnega ogleda. Nihče ne ve, kako se bo odzvalo človeško telo pri nadzvočni hitrosti, predvidevanja znanstvenikov so eno, realnost prostega pada v neznano, čista skrivnost. Mož za vse podvige, milijardi dviguje pritisk in adrenalin. Človek je več kot ptica, čista svetloba padanja, človek meteorit, človek z bombami.. Vse je v dovoljenih mejah, zeleno! Rob vesolja je razpet v prostranstvo, upamo, prosim Bog, ne v tišino smrtnega marša. Na trnih smo, naj se mu posreči! Zemlja je preko kamere videti mirna in spokojna, brez prepirov, trpljenja, izkoriščanja, vojn, kot da smo za trenutek zastali. Napetost se stopnjuje. Gledalci smo večni vojaristi, večja ko je nevarnost na ekranu, bolj uživamo, saj je tuje življenje pod vprašanjem, naše je varno spravljeno, neogroženo. Felix vseskozi na zemljo sporoča podatke. Kaj se dogaja, ekran je bil za trenutek zatemnjen? Mama Evo vseskozi spremlja kamera, oče je tam, tudi brat. Nekaj minut bo prosto padal, na višini 1500 m se bo odprlo padalo. Twitter ne sprejema novih sporočil, verjetno je spet preobremenjen. Rob vesolja je neslišno spet v tišino, Felix, molimo zate, da boš zdržal vse pritiske in se odtisnil v legendo, čisto svetlobo padanja. Znanstvenike skrbi, da vetrovi ne bi predaleč odnesli kapsule, saj bi to otežilo iskanje kraja Baumgartnerjevega doskočišča. Sedaj je na približno 29 km,.še se bo vzpenjal v posebno prirejenem helijevem balonu. Vzpenjanje je idealno za reklamo, stopnjevanje napetosti, sponzorji si manejo roke. Kapsula je presegla Armstrongovo višino (od 18.900 do 19.350 metrov). To je meja, pri kateri telesne tekočine zavrejo že pri telesni temperaturi, če človek ne nosi zaščitnih oblačil… Presegel je 52 let star rekord ameriškega pilota Josepha Kittingerja, ki je skočil z višine 31 kilometrov. F. B. pravi, da je spočit in pripravljen na skok, “Navadil sem se, da strah uporabim sebi v prid. Strah je postal moj prijatelj. Preprečuje mi, da bi predaleč prestopil črto. Na takšnih misijah moraš biti mentalno pripravljen in imeti nadzor nad tem, kar počneš”.
Odločitev je padla, skočil bo! Kapsula je višje kot so načrtovali. Zadnje preverjanje, kisik..Sedaj gre zares! Vrhunska predstava v živo. Znižuje pritisk v obleki, kapsuli, zunaj in znotraj mora biti enako, saj ne razumem dobro, te znanstvene meritve. Joj, moram na WC, bojim se, da ne bom kaj zamudil. Vrata v žrelo vesolja so odprta, zemlja je res okrogla, pada, pada, sliši se dihanja, naj ga čuvajo angeli, bogovi svetniki..Strahovito se prevrača v zraku, diha, ne prevrača se več, diha, spet se prevrača, ne slišimo njegovega diha, malo smo ga spet slišali. Spodbujajo ga naj govori. Padalo se je odprlo, varno potuje proti čvrsti zemlji. Hvala Bogu pristal je! Rekordi niso pomembni, važno je, da je živ!
Bežimo pred smrtjo, z ostrimi kremplji adrenalina se držimo za nektar begotnih užitkov, nihajoča plazma tesnobe se lepi na begajoče sence, grabimo, a ugrabimo bojazen, nelagodje minevanja…

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
15.10.2012 05:34 | Komentarji & Trackbacki (1) | Permalink


JURIJ GUSTINČIČ

Jurij Gustinčič je veliki steber slovenskega novinarstva v ponos težkega poklica. Ne more si oprostiti, da je zaradi izleta po pogrebu očeta, za en dan zakasnilo poročilo za Politiko iz New Yorka, na dan, ko je odstopil ameriški predsednik R. Nixon. On je poosebljenje 20. stoletja, vzpone in padce komunizma in kapitalizma je obravnaval z enako zavzetostjo in željo po objektivnem poročanju. Beseda dialog v politiki po besedah Gospoda Jurija ne pomeni vedno prijetno kramljanje, muke nastanejo, ko velike sile malim postavljajo meje svobode. Zunanja politika skozi njegove besede nikoli ni bila dolgočasna in razvlečena, med vrsticami je razširjal meje, omejenemu, diktiranemu horizontu socrealističnega novinarstva. Kot dopisnik, med drugim tudi beograjske Politike (Žalostno je, kaj je v času Miloševićeve ere nastalo iz tega včasih odličnega časopisa) je služboval po velemestih velikih sil, mama kot zavedna Primorka mu ne bi oprostila, če ne bi vseskozi poudarjal slovenske korenine.
Človek 21. stoletja bo nervozen človek, kriza okoli denarja se bo poglabljala, pravi legendarni novinar, ki ima rad časopis, njegov vonj in otip…
Juriju Gustinčiču je država podelila red za zasluge, visoko nacionalno priznanje. Večkrat pride v Piran, prijateljica, podjetnica ga gosti. rada se druži s pomembnimi ljudmi (Kdo se ne!) Pokazala mu je moj zapis o njemu v knjigi Brezčasje, komentiral je, da je piranski, kar v kontekstu svetovljana ni kompliment Mene kot zapečkarja, ki potuje skozi knjige in filme, letal se panično bojim, ljudje z široki obzorji fascinirajo, čeprav je v majhnem zrnu najbrž zaobjet ves svet Novinar je aristokrat, privzdignjen nad prozaično vsakdanjost, včasih imam občutek, da rodno grudo zaradi majhnosti, politično ne jemlje popolnoma resno, (le kaj si misli o kompetentnosti janševe vlade) na trenutke se zazdi, da obrobnost ni vedno povezana z mirom in osrečujočo tišino, bolj z nemočjo in sanjami o velikem svetu Zanj so velike, močne dežele, njim namenja pozornost. Nikoli ni govoril o teorijah zarote, o vzporedni procesih distribuiranja moči, posvečenih, skrivnih interesih združb, ki vlečejo niti iz ozadja. Vse življenje suha, objektivna, tisočkrat preverjena dejstva. Mogoče se v trdi realnosti skriva največja poezija?

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
10.10.2012 16:28 | Komentarji & Trackbacki (8) | Permalink


Zaledje Istre – Krkavče

Popotovanje od Pirana do Krkavč smo začeli v slaščičarni na Tartinijevem trgu. Sašo me je zelo presenetil. Pet minut sedimo, pa me še ni nič žalil. Fant duhovno napreduje z gromozanskimi koraki, osupljiv napredek. Očak Marko, konstruktiven kot po navadi, je opoldne zmeren pri pijači, sluti, da ga čaka še dolga vinska pot. Po nekaj letih je spraznil špičalo za svinčnike. Tremo imam, že nekaj časa se nisem prebil čez piransko rampo, Piran je past, utopljena v brezčasju. Nataša, novinarka, Sašo, snemalec, ustvarjalec glasbe, Marko, slikar, in moja pišoča malenkost smo se odločili, da vasice v istrskem zaledju predstavimo preko različnih umetniških stilov in pogledov. Borbena, ustvarjalna morala skupine je na visokem nivoju, samo kot po navadi, kakor grupa TNT iz Alan Forda, ne bomo zaslužili nič ali mogoče za kavo. Občasno se zazremo drug v drugega, možno je, da nas bodo vaški fantje malo na grobo pobožali zaradi nenavadnega izgleda. Šli smo po daljši poti skozi Izolo, Saškota je zajelo iskreno navdušenje, začel je tuliti, o, moj razgled, o opojna ravnica, verz je rimal s prasica in lica. V Kortah smo videli sedem palčkov in Sneguljčico, nekaj poltenega bi pripomnil, a tole je didaktično potovanje. Korte, tradicionalna istrska vasica s cerkvico in gasilskim domom (povedal M.), Sašov GPS (Gre po svoje) je nekajkrat zatajil, počasi se prebijamo do Šmarij … Malo se bojim, da bomo končali v jarku, Nataša polaga ovinke kot Fitipaldi … V daljavi se na hribčku šopiri Padna, kjer je nekaj časa umetnikoval Frančič. Preko Kortin in Nove vasi smo skoraj na cilju. Malo sem podrezal M., da je sedeti zraven njegove modrosti kot meditirati v budističnem templju. Sveti Peter bo postal znan, ker so se naše umetniške veličine peljale skozi. Joj, naenkrat nas prešine, da smo pozabili kupiti Pingo in sendviče s salamo in kumaricami, na šolskih izletih smo se lepo krepčali.

Krkavče -
v zaledju Istre
sinje nebo

Na levi strani pred vasico je blatno jezerce, nobenih turistov ni videti . Kri nam je zledenela, ko smo parkirali zraven pokopališča, prostora, kjer se nekoč snidemo s predniki.

Pokopališče pred vasico,
zgovorno molčijo
duše prednikov

Pokopališče,
duša se skrči
v svetlobo spomina

Zarjavel križ v kotu,
živo telo
preleti senca

Noben grob ni zanemarjen, povsod rože (tudi umetne), sveče, spoštljiv spomin. Tod živijo urejeni ljudje. Znamenitost kraja je kamen, postavljen v prvem ali drugem stoletju pred našim štetjem, je poganskega, keltskega izvora. Kamen je 1,6 metra nad zemljo in 0,9 pod zemljo. Ima izklesano sonce, dvospolno podobo. Legend je veliko, govorilo se je , da je v porušenem gradu bival sam hudič. Nismo dokazali, da ima kamen zdravilno energijo, še vedno sem bil lačen in tečen.

Marko je takoj po prihodu z mehko ročico začel risati kamen z okolico, ko me je začel preganjati, da mu zastiram pogled, sem vedel, da ga moram zaradi zaležanega vratu energijsko, terapevtsko obdelati.

Kamen troglav,
sence na duši
izginjajo

Peš se približujemo središču vasi, nismo turisti, da bi nas kdo ostrigel, gostilne ni, smo ubogi umetniki, zagozdeni v nikomur razumljive iluzije, neuporabni za vsakdanje življenje dela in graditve normalnega občestva. V Krkavče vodi enosmerna cesta.
Cerkev sv. nadangela Mihaela (posvečena1633) je zgrajena na ravni, kamniti skali. Mesto je zatišno, čas hitreje mineva kot v kinu.

Kamnita hiša,
nema priča
dolgoživosti kamna

Vasica na skali,
Bog je čvrsto
položil temelj

V vasi je 135 hišnih številk, okrog 270 duš, med obema vojnama je tod živelo čez 600 faranov. Vrtovi v terasah so rojevali oljko, trto … Vsak detalj na kamnitih hišah priča, da so gospodarji čuječi in pozorni do dediščine očakov. Poznal sem Grožnjan, obiskoval razstave in filme v Motovunu, a prvič sem v tej zatišni, mirni vasici. Žalostno je, da lepoto, ki nam je preblizu, prezremo. Ezoteričen kraj me zaziba v skrivnost kamna, navdušenje se meša s pogreznjenostjo vase. Ali znamo istrsko zaledje predstaviti svetu, si domačini sploh želijo horde turistov? Sodelavci neumorno škljocajo, vasica je čista filmska kulisa davnih časov, ko so ljudje živeli v sožitju z naravo (trajnostni razvoj), v skladu z božjo voljo. V živem muzeju, Hiši Vrešje, nam Marko s ponosom razloži zgodbo pokojnega očeta Štelija Reje, ki se je odločil, da bo hišo, ki je propadala od leta 1965 do 1995, obnovil z lastnimi rokami. Restavriral jo je in ponudil na ogled turistom. Mama Ondina se obleče v nošo in z doma spečenim kruhom, namočenim v vino, pričaka izletnike, pripoveduje osebne zgodbe prednikov. Zraven je vodnjak z lokvanji, kjer je nona, perica, služila svoj kruh. To je avtentičen turistični produkt!

Živi muzej,
ustno izročilo,
spomin, ki ne mine

Oči so minljive kot voda, a kamen ostane, me prešine. Če ne živimo v sožitju s predniki, postanemo mehurček v Coca-Coli, brez korenin, iztrgani, vrženi v žrelo vulgarnega liberalnega kapitala, ki neusmiljeno drobi dušo. Namesto ustvarjalnega spomina nam ponudi puhlo, plehko vsakdanjost. Brez arhetipov, skrivnosti, se duša izgubi v primežu surove resničnosti, politike, brez vesti …

http://www.avantura-istra.org/

  • Share/Bookmark
1.10.2012 08:32 | Komentarji & Trackbacki (1) | Permalink