Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

Zaledje Istre – Krkavče

Popotovanje od Pirana do Krkavč smo začeli v slaščičarni na Tartinijevem trgu. Sašo me je zelo presenetil. Pet minut sedimo, pa me še ni nič žalil. Fant duhovno napreduje z gromozanskimi koraki, osupljiv napredek. Očak Marko, konstruktiven kot po navadi, je opoldne zmeren pri pijači, sluti, da ga čaka še dolga vinska pot. Po nekaj letih je spraznil špičalo za svinčnike. Tremo imam, že nekaj časa se nisem prebil čez piransko rampo, Piran je past, utopljena v brezčasju. Nataša, novinarka, Sašo, snemalec, ustvarjalec glasbe, Marko, slikar, in moja pišoča malenkost smo se odločili, da vasice v istrskem zaledju predstavimo preko različnih umetniških stilov in pogledov. Borbena, ustvarjalna morala skupine je na visokem nivoju, samo kot po navadi, kakor grupa TNT iz Alan Forda, ne bomo zaslužili nič ali mogoče za kavo. Občasno se zazremo drug v drugega, možno je, da nas bodo vaški fantje malo na grobo pobožali zaradi nenavadnega izgleda. Šli smo po daljši poti skozi Izolo, Saškota je zajelo iskreno navdušenje, začel je tuliti, o, moj razgled, o opojna ravnica, verz je rimal s prasica in lica. V Kortah smo videli sedem palčkov in Sneguljčico, nekaj poltenega bi pripomnil, a tole je didaktično potovanje. Korte, tradicionalna istrska vasica s cerkvico in gasilskim domom (povedal M.), Sašov GPS (Gre po svoje) je nekajkrat zatajil, počasi se prebijamo do Šmarij … Malo se bojim, da bomo končali v jarku, Nataša polaga ovinke kot Fitipaldi … V daljavi se na hribčku šopiri Padna, kjer je nekaj časa umetnikoval Frančič. Preko Kortin in Nove vasi smo skoraj na cilju. Malo sem podrezal M., da je sedeti zraven njegove modrosti kot meditirati v budističnem templju. Sveti Peter bo postal znan, ker so se naše umetniške veličine peljale skozi. Joj, naenkrat nas prešine, da smo pozabili kupiti Pingo in sendviče s salamo in kumaricami, na šolskih izletih smo se lepo krepčali.

Krkavče -
v zaledju Istre
sinje nebo

Na levi strani pred vasico je blatno jezerce, nobenih turistov ni videti . Kri nam je zledenela, ko smo parkirali zraven pokopališča, prostora, kjer se nekoč snidemo s predniki.

Pokopališče pred vasico,
zgovorno molčijo
duše prednikov

Pokopališče,
duša se skrči
v svetlobo spomina

Zarjavel križ v kotu,
živo telo
preleti senca

Noben grob ni zanemarjen, povsod rože (tudi umetne), sveče, spoštljiv spomin. Tod živijo urejeni ljudje. Znamenitost kraja je kamen, postavljen v prvem ali drugem stoletju pred našim štetjem, je poganskega, keltskega izvora. Kamen je 1,6 metra nad zemljo in 0,9 pod zemljo. Ima izklesano sonce, dvospolno podobo. Legend je veliko, govorilo se je , da je v porušenem gradu bival sam hudič. Nismo dokazali, da ima kamen zdravilno energijo, še vedno sem bil lačen in tečen.

Marko je takoj po prihodu z mehko ročico začel risati kamen z okolico, ko me je začel preganjati, da mu zastiram pogled, sem vedel, da ga moram zaradi zaležanega vratu energijsko, terapevtsko obdelati.

Kamen troglav,
sence na duši
izginjajo

Peš se približujemo središču vasi, nismo turisti, da bi nas kdo ostrigel, gostilne ni, smo ubogi umetniki, zagozdeni v nikomur razumljive iluzije, neuporabni za vsakdanje življenje dela in graditve normalnega občestva. V Krkavče vodi enosmerna cesta.
Cerkev sv. nadangela Mihaela (posvečena1633) je zgrajena na ravni, kamniti skali. Mesto je zatišno, čas hitreje mineva kot v kinu.

Kamnita hiša,
nema priča
dolgoživosti kamna

Vasica na skali,
Bog je čvrsto
položil temelj

V vasi je 135 hišnih številk, okrog 270 duš, med obema vojnama je tod živelo čez 600 faranov. Vrtovi v terasah so rojevali oljko, trto … Vsak detalj na kamnitih hišah priča, da so gospodarji čuječi in pozorni do dediščine očakov. Poznal sem Grožnjan, obiskoval razstave in filme v Motovunu, a prvič sem v tej zatišni, mirni vasici. Žalostno je, da lepoto, ki nam je preblizu, prezremo. Ezoteričen kraj me zaziba v skrivnost kamna, navdušenje se meša s pogreznjenostjo vase. Ali znamo istrsko zaledje predstaviti svetu, si domačini sploh želijo horde turistov? Sodelavci neumorno škljocajo, vasica je čista filmska kulisa davnih časov, ko so ljudje živeli v sožitju z naravo (trajnostni razvoj), v skladu z božjo voljo. V živem muzeju, Hiši Vrešje, nam Marko s ponosom razloži zgodbo pokojnega očeta Štelija Reje, ki se je odločil, da bo hišo, ki je propadala od leta 1965 do 1995, obnovil z lastnimi rokami. Restavriral jo je in ponudil na ogled turistom. Mama Ondina se obleče v nošo in z doma spečenim kruhom, namočenim v vino, pričaka izletnike, pripoveduje osebne zgodbe prednikov. Zraven je vodnjak z lokvanji, kjer je nona, perica, služila svoj kruh. To je avtentičen turistični produkt!

Živi muzej,
ustno izročilo,
spomin, ki ne mine

Oči so minljive kot voda, a kamen ostane, me prešine. Če ne živimo v sožitju s predniki, postanemo mehurček v Coca-Coli, brez korenin, iztrgani, vrženi v žrelo vulgarnega liberalnega kapitala, ki neusmiljeno drobi dušo. Namesto ustvarjalnega spomina nam ponudi puhlo, plehko vsakdanjost. Brez arhetipov, skrivnosti, se duša izgubi v primežu surove resničnosti, politike, brez vesti …

http://www.avantura-istra.org/

  • Share/Bookmark
1.10.2012 08:32




En odgovor v “Zaledje Istre – Krkavče”

  1.   Igor Bizjan pravi:

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !