Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

Škafarjev film, deklica in hrast, večji od 15. festivala slovenskega filma

Med ogledom študentskega filma Benjamin, sem sedel na samem, v zadnji vrsti, ki so ji včasih v šoli rekli oslovska. Rad sem malo stran od ljudi, ne predaleč, ne preblizu. Fant, avtist, sneman neposredno, brez predsodkov, gleda prihode vlakov, zapomni si ves vozni red. Mama ima težave, ker ljudje mislijo, da fanta ni vzgojila pravilno, Po koncu filma, gre mimo fant, glavni igralec, in se me dotakne,ffizično, močno neposredno, me zagrabi za rame, prej ga nisem opazil. Sama sva sedela v zadnji vrsti.
Bitenčev film Otroci socializmai, me je popeljal v stare dobre čase, ko smo bili mladi, divji in neugnani, lažji za trideset kilogramov. Nostalgija me je scela zajela, ko sem se za trenutek prepoznal v kadru plesa v FV v Rožni dolini, v 4. Bloku. Brane Bitenc, tudi režiser filma, je dobro, avtentično, uporniško poezjo, uspešno združil z poetiko punka, bend je dobil prepoznaven pečat in številne oboževalce. Filmu se obeta lepo festivalsko življenje v tujini.
Cvitkovič v kratkem filmu Sto psov, spet uporablja premočne metafore, z krampom hoče izkopati večne, arhetipske resnice. Adam ustvari Evo, in se potem izklljuči iz življenja.
Škafar v filmskem, poetičnem eseju, ne postavi samo spomernika velikima igralkam, štefki Drolc, in Ivanki Mežan, ampak ustvari univerzalno podobo minevanja. Padel sem v Film. Štefka pripoveduje, kako je pri osemnajstih zanosila, fant se je ustrašil in pobegnil, mama jo je sprejela z solznimi očmi, brez očitkov, čeprav je bila katoličanka. Ponudila ji je dom, toplo ognjišče, brezpogojno sprejetost. Petje ptic, Šumenje listov, blagi veter, starki, lepi, polni miline in modrosti,v sproščenem pogovoru. V vsakdanjosti najdemo ezoteriko, mistiko, modrosti, velike resnice. V dobrem art film stvari, šumi ki jih v nevrotičnem vsakdanu, sploh ne opazimo, dobijo poseben, sakralen pomen. Bal sem se, da bo Vlado z premočno podobo naredil napako, pa je hvala bogu ni. Želel sem si da bi prazen kader, belo platno med prizori podaljšal, vsaj do Cageovih petih minur, pa je iznašel bolj elegantno rešitev, belino snega, v belem bel odtis. Zen, posušen list v knjigi, filme ne pade, vzdržii zgovorno tišino, zatišje narave, molčeči hrast, se ne upogne. Vlado nas hrani s podobo, poezijo, nevsiljivim pogledom. List na vodi, veter združi sosedne liste v čvrsto strukturo, nekaj ljudi je odšlo, mogoče je bil curek notranjega miru premočen, nenavaden za stanje kaosa v katerem živimo. Meditativni film, nas je omehčal, nas naredil razprte, malo omotične, kot je pripomnila gledalka v gneči po koncu filmane poezije. Želel sem si, da bi se podobe podaljšale, neskončno trajale v zmehčano jesensko noč. Minevanje, bolj živo kot otopelo postopanje na mestu..

Igor BIzjan

  • Share/Bookmark
28.09.2012 20:44




2 odgovorov v “Škafarjev film, deklica in hrast, večji od 15. festivala slovenskega filma”

  1.   Igor Bizjan pravi:

    Škoda, ker komisija, sodeč po imenih, ne bo prepoznala presežnosti škafarjeve filmske poetike !!!!

  2.   Igor BIzjan pravi:

    Nagrade so predvidljive kot pasulj, Narodno zavedna žirija, je v teh težkih časih nagradila komedije, da ne bomo žalostni in depresivni. Presežka Škafrajevega filma niso opazili, ker ne razumejo, da je film tudi poglobljena razmislek kdo smo in kam gremo, ne klišejsko guncanje afen. Zmagovalni film ima toliko predvidljivih scen, kot da bi jih stresal iz hruške, Nujno je potrebno sestaviti žirijo iz ljubiteljev različnih žanrov, tako enostranske žirije, sploh ni še nikoli bilo, zato nagrade niso merodajne. Če delaš na filmu, še ne pomeni, da kaj razumeš o življenju, lahko si nezrel in infantilen…
    Igor Bizjan

Komentiraj