Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

Demokracija, se znamo pogovarjati?

Večer po dolgočasnem filmu, Venus projekt, čista utopija življenja, za katerega nismo ne duhovno zreli ne materialno sposobni, smo se posedli v krog, štirindvajset duš. Polovica jih je po filmu odšla domov. Vzel sem si vlogo mediatorja, kot najbolj izkušen, na socialnem delu smo se spoznavali v sensitiviti grupah. Prednost vodenega načina komunikacije je, da ni nihče izključen, vsak je lahko igralec v izmenjavi mnenj, vsak čuti in premaguje tremo pred nastopom. Pozval sem jih, naj povedo kaj jih moti, česa imajo »dost’«, ali podajo refleksijo filma. V krogu smo se predstavljali, vsak je povedal kaj zanimivega, nismo se prepirali in si segali v besedo. Potem sem predlagal, da bi govorili o svojih strahovih, osebnih ali družbenih. Nastal je odpor, strah pred razkrivanjem je sprožil spontano nelagodje. Starejša živčna ženska in star hipi sta začela težiti, da ju moti vodena debata, da bi se raje pogovarjali svobodno, brez določenega reda. In so se. Tulili so eden preko drugega, se prevpili, prekinjali, nastal je čisti gostilniški kaos brez dnevnega reda. Organizator, ki je bil ves festival proti, da bi imeli organizirano debato v krogu, omejeno na tri minute in minuto za replike, je hotel nekaj povedati, pa so ga v vsesplošni zmedi preslišali. Dneve in dneve nas mediji pitajo z negativnostmi, vseskozi živimo v stanju prihajajoče kataklizme in tesnobe. Potreba, da nekdo sliši našo stisko, je večja, kot si upamo priznati, to bi morala biti normalna komunikacija, nobene psihoterapije ni v odprti, zdravi izmenjavi občutkov. V nas kipi, vre, samo povod in besedna solata vulkansko izbruhne. Lep nauk, da nismo zreli za spontano, neposredno demokracijo, da vsakdo posluša samo samega sebe, da se ne upoštevamo, spoštujemo in poslušamo.

  • Share/Bookmark
17.09.2012 10:54




8 odgovorov v “Demokracija, se znamo pogovarjati?”

  1.   Organizator. pravi:

    Prepoznal sem se v oznaki “ostareli hipi” in jo močno zamerim. Zaslepljen od želje po maščevanju, te izzivam na maratonski mini plavalni dvoboj, ki bo obeležil letošnjo največjo naravno katastrofo – zaključek kopalne sezone. Če te je kaj v hlačah (in po mestu se govori, da te je), boš izziv sprejel in se prikazal točno opoldne na plaži pred hotelom. Pred kronisti, firbci in kibici bova brez milosti tekmovala na relaciji Punta-Boja-Punta. Boj se me, zelo se me boj!

  2.   Igor Bizjan pravi:

    Ti lahko zmagaš samo, če te krdelo lačnih morskih neusmiljeno podi. Točno opoldne se bova pomerila pri hotelu tartini

  3.   Organizator. pravi:

    Točno opoldne torej!

  4.   _Mitto_ pravi:

    Upam, da je vaša definicija “utopije” bistveno drugačna od “nedosegljivo _____”. Se pa ZELO strinjam, da niso “duhovno” zreli oz. jaz pravim temu neizobraženi (ne grele na indoktrinacijo = formalno “učenje”)

    Upam, da lahko iz filma Raj ali opustošenje razberete, da tisti tehnični del (ki me je sicer na začetku aktivizma pritegnil poleg) skoraj zanemarljivo malo pomemben v primerjavi z delom, ki ga moramo napraviti na sebi in v družbi.

  5.   Organizator. pravi:

    Mesto trepeta pred omembami v njegovih zloglasnih Vinjetah. Oblastniki, uradniki, dobičkarji in druge avtoritete vseh sort, hodijo po ulicah v strahu, s sklonjenimi glavami. Nekdo se je moral zoperstaviti. Njemu. Igorju Bizjanu.

    Boril sem se. Zelo sem se boril. V ciljni ravnini pa je nasprotnik kljub temu z nečloveškimi napori iz silnega mišičevja iztisnil nemogoče in povedel za najmanj dve dolžini. Dosegala sva hitrosti, ki so z valovi in posledičnim plimovanjem resno ogrozile strukturno stabilnost cementnih pomolov ob plaži.

    Vdam se. Nepremagljiv je: http://www.flickr.com/photos/61175904@N05/sets/72157631557440843/show/

  6.   Igor Bizjan pravi:

    T
    o je ena največjih zmag, človek je riba, biologi lažejo!

  7.   M. pravi:

    hm, kot vem, znamo zelo dobro lajati.

  8.   Ugowsky pravi:

    Lep zaključek možnega konflikta. Lepo po moško, s testosteronom usmerjenim v pravo stvar. Čestitke obema, v mojih očeh sta oba zmagovalca.

    Se strinjam, da je pred nami še dolga pot, da bomo kot družba zreli za družbeni sistem predstavljen v filmu Raj ali opustošenje. Gotovo pa je potrebno imeti vizijo. Brez vizije smo obsojeni na ponavljanje istih vzorcev in napak, dejstvo.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !