Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

KDO PIRANU UNIČUJE DUŠO?

(Fragmenti o ljubezni do mesta)
Da lahko zavlada zlo, niso dovolj dejanja maloštevilnih posameznikov, večina mora ostati indifirentna. Tega smo žal sposobni vsi. Cvetan Todorov
Domoznanski večer naj bi govoril o domačinih in foreštih, o plusih in minusih vikendašev. Butasto izhodišče! Slovenija, ena malo večja vas, se rada deli po plotovih in zaselkih, da lahko ljudje s šibko samopodobo najdejo nekoga, ki je drugačen, manj sprejemljiv kot oni, nesrečnikom pa okrepi samospoštovanje. Tujec je ponavadi manj vreden, njegovo poznavanje šeg in navad domačinov naj bi bilo pomanjkljivo, a že tu se zatakne. Veliko pravih domačinov v Piranu sploh ne govori slovensko (zdrsljiva, nevarna tema, na robu ksenofobije), vprašanje je, ali so pravi Pirančani tisti, ki ponoči parkirajo na Zelenjavnem trgu?
Mnoštvo ljudi z vseh vetrov, bratskih republik nekoč skupne domovine, ki so se v šestdesetih, sedemdesetih letih in kasneje priseljevali v Piran, niso ponotranjili mediteranske kulture, ljubezni do morja, pogleda na obzorje, mistike sončnih zatonov, ampak so se postarali s tugo za jugom, spominom na domačo fabriko, kjer so imeli delo, varnost, sorodnike in prijatelje. Z rano v srcu, se niso prilagodili novemu življenju, odprtosti in fluidni izmenjavi porekla in identitete. Zaprti v mrtvi jugoslovanski jezik, nostalgijo za »Tito, partija (omladina, akcija)« so vseskozi zazibani v čas, ki je (na žalost večine starejših, tudi moje generacije) nepovratno minil. Roko na srce, redki staroselci, vajeni morja, priprave kulinaričnih dobrot, svežih plodov morja, si niso vzeli dovolj časa, da bi jim pričarali prednosti nove kulture, partijska oblast je rada držala prišleke v nevednosti, jih izkoriščala za delovno silo, po sistemu »manj veš, manj te boli glava«.
Piran je stičišče mnoštva kultur in jezikov in kaj hitro se zgodi vsakomur, da je v enem aspektu bivanja tujec, drugačen od drugih. Piranu manjka duhovne aristokracije, ki bi s širino in srčno kulturo sivi vsakdanjosti dala nov zagon, onstran plehkih delitev in obsojanj. Primanjkuje nam mislecev, umetnikov, zdravih, poštenih podjetnikov, ljudi elitnega značaja, širokih in globokih kot morje. Če so vikende, hiše naselili duhovi, ne pomeni nujno katastrofe, vprašanje je, ali naseljene hiše domačinov, z otopelostjo in brezbrižnostjo, prispevajo k razcvetu umirajočega mesteca, čeprav je najbrž res, da nekateri žabarji s svojim oholim obnašanjem, narcističnimi razvadami in zmotnim mišljenjem, da se dušo ljubitelja in varuha morja lahko kupi …
Sicer pa, prosim, pokažite mi tega tako opevanega staroselca, ki vsaj štiri generacije živi neprestano na teh prostorih, pravega Istriana, Humanus Pirančikus Avtentikusa. Kdo je, kako zgleda, ali se plodi v položaju krave ali v misijonarskem položaju, kakšno izmerjeno obliko lobanje ima, kaj je in kaj pije, da enkrat za vselej odstremo strahotno tančico skrivnosti. V čem se zares razlikuje od nadutega vikendaša, ki misli, da vse ve in je požrl vso pamet tega sveta, ker je bil slučajno pri tranzicijskem koritu? V izogib številnim konfliktom bi lahko rekli, da je Pirančan človek, ki v Piranu stanuje, ima mesto rad in skuša po svojih močeh prispevati k skupnemu dobru.
Civilna sfera v Piranu je padla, nismo se ulegli pod buldožerje, ko so uničevali mandrač. Hrvaški tajkuni so pozidali vso obalo, a niso s prenovo uničili, na brutalen način, niti enega od stoterih mandračev, ob razprostranjeni obali, kot mi, nesposobni dediči staroveške lepote. Sram me je, globoko me je sram, zato nočem, da mi kdo reče, da sem Pirančan, otopel, brez poguma, da bi branil podarjeno, avtentično, mediteransko dediščino.
Piran su prodali za šaku tolara, je rekel dober opazovalec obalnih razmerij. Staroveške kamne s Tartinijevega trga so ponoči vozili na znane lokacije, pa ni nihče reagiral, niti mimo vozeči varuhi reda in ustavnosti, voda pod trgom se preliva po okoliških lokalih, ker nima ustreznega odtoka, pa nikome ništa, in še in še …
Vsakdo v Piranu, prišlek ali domačin, ki ima tri minute časa, na dolgo in široko po trgih in gostiščih razlaga, kaj vse bi morali narediti, postoriti, zgraditi. Še najmanj škode delajo tisti, ki ne delajo nič, nič ne govorijo, usedejo se na obalo, gledajo obzorje in jih boli ku … za vse.
Pustite Piran pri miru, za navidezno skrbjo in dušebrižništvom se skrivajo brezobzirni interesi kapitala, ki razfuka vse, da trava ne raste več, kjer sluzasti kremplji branijo ustvarjalnost očakov, ostanejo samo razdrobljene besede. Piran je potrebno samo ohraniti, restavrirati in popolnoma nič drugega. Staroveška duša je močno ranjena, okrnjena, pod spomeniškim varstvom, etiko stroke so se vrinili, pretihotapili kanibalistični interesi kapitalskega, gradbenega lobija. Še enkrat vprašam, kdo bo odgovarjal za razrušenje arhitekturnih spomenikov v mediteranskem biseru?(prevečkrat omenjeni mandrač, je samo prispodoba, ogledalo naša duše) Tam, kjer je koncentracija lepote največja, se kopičijo lopovi, prodane duše, zlo pleše mrtvaški ples. Veliko sem sodeloval na domoznanskih večerih, pa nisem v zbornikih niti omenjen, izbrisali so me, kritične misli ne spadajo v hrambo plehkih poenostavljanj. Pred letom dni sem branil mandrač, rekoč, da se mi zdi neustrezno saditi rožice, ne pokazati s prstom na krivce, medtem ko dnevna soba, svetišče, srce Pirana ugaša. Zaloputnil sem vrata in jezno odšel, potem so me opravljali, da sem destruktiven, negativen, nevrotičen in še kaj … Če civilna iniciativa ne spoštuje drugačnosti, kako daleč smo potem od osnov demokracije.
Partijska oblast ni točno vedela, kaj bi s Piranom, gradbeniške apetite so udejanjali v Portorožu, staro mestece so pustili na miru. Vojna na tleh nekdanje skupne domovine, ki je izšla iz memoranduma srbske akademije znanosti in umetnosti, je povzročila beg malih ljudi za golim preživetjem, vojnim dobičkarjem pa s krvjo nedolžnih prepojeno bogastvo. Veliko beguncev je v Piranu, pri sorodnikih, našlo zatočišče, vprašanje je, ali smo naredili dovolj za njihovo optimalno integracijo v novo, mediteransko okolje. Prelomni časi so povzročili veliko gorja in krivic, preproste ljudi (niso vsi sodelovali z JNA), nevajene papirologije, je brezdušna birokracija brutalno izbrisala, njihove žalostne zgodbe odmevajo po hodnikih gluhih evropskih sodišč. Po osamosvojitvi so dobro informirani udbaši (po teoriji zarote) postali znani podjetniki in odprt lov na Piran se je lahko začel. Namerno so posegali v mestece na neustrezen način, ljudje so bežali iz Pirana, če so le mogli, mestno jedro se je getoiziralo, praznilo z duhovi. Mesto ni bilo zgrajeno za avtomobile, težave s prometom so nerešljive, brezvestni vozniki bi radi celo leto parkirali v dnevni sobi. Kdor ima mesto resnično rad, ga ne bo onesnaževal z avtomobili, za nujne intervencije so reševalna vozila. Boj s kapitalom je na dolgi rok izgubljen, da bi legalizirali ostudne betonske spake, najemajo cele odvetniške pisarne, civilna družba bi jih morala do neskončnosti tožiti, a za elitne odvetnike nima denarja.
Nihče za idejo ni več pripravljen žrtvovati navideznega ugleda, mirnega spanja, nergamo radi, včasih celo kaj napišemo, izrazimo bes in nejevoljo zaradi uničevanja kulturnih spomenikov, ki se dogajajo pred našimi očmi, a za resnico in pravico nihče več ne zastavi udobnega življenja, karavana profita gre neusmiljeno dalje. V Portorožu bodo spremenili obličje kraja, po dvestotem poskusu bodo ob morju dvignili nadstropja, uničili avtentično, socrealistično arhitekturo kraja, čeprav pravih, duhovno osveščenih, elitnih turistov ne zanimajo razkošne prodajalne, radi bi začutili utrip preteklih stoletij, vsaj malo pokukali v življenje naših prednikov. Danes je najboljši turistični produkt avtentičen način življenja, naravne, kulinarične dobrote, stara, ohranjena, restavrirana, mestna jedra. Turisti ne prihajajo trumoma v Piran, ker smo lepi in pametni, občudujejo arhitekturo, pamet starih mojstrov, staroveški kamen, mediteranske navade, širjavo morja. Imamo srečo, da lahko uživamo lepote Pirana, darove morja, a obenem tudi odgovornost, da branimo vsak centimeter kulturne dediščine!!!
Lastniki lokalov delovno silo iščejo po Sloveniji, z obsodbo, da se domačinom ne ljubi delati. Stare, dobre, socrealistične vrednote o enakosti in kultu poštenega dela so se porazgubile, mladi generaciji se je zaprla paleta širokih možnosti. Brez znanja, vplivnih poznanstev, materialnih sredstev so postali lahek plen nekulturne globalizacije, potrošništva, ki ubija dušo, posebnost, avtentičnost. Nekoč odprt, prepišen prostor se je zaprl v sredobežni krog brez možnosti, zdravih alternativ. Kdor ni šel študirat ven, daleč stran iz mesta, je težko ohranil neškodljiv način življenja. Geslo, da denar leži na cesti, samo pobrati ga je potrebno, mladi generaciji na obali ni bilo dostopno. Fizično in duhovno osiromašeno mesto je postalo plen vsakokratne oblasti, v navezavi s sumljivimi meceni, s peščico nestabilnih ljudi (meščani niso dovolj odprli srca in oči), z otopelimi prebivalci je lahko manipulirati. Gradbeni lobi je začel služiti ekstra profit, redki, iskreni, kritični glasovi funkcionirajo kot nevidne solze na dežju. Peklenski načrt je uspel!
Še enkrat vprašam, kdo bo odgovarjal za sesutje spomenika prve kategorije, za sunek v srce mediteranske kulture, kdo bo obsojen, ker je uničil dnevno sobo Pirana …
Preden se poslovim od Pirana, morja, naj moj pogled še zadnjič razgrne tvojo lepoto …

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
11.09.2012 07:16




2 odgovorov v “KDO PIRANU UNIČUJE DUŠO?”

  1.   Nevenka pravi:

    Svet je velik in ne vem zakaj bi ljudje nekje, ker nikakor ne začutijo duše ostali?
    Še posebno južnjaki, ki so bolj vajeni živeti z dušo kot Slovenci…Slovenska duša je veliko bolj diskretna.
    Če pa je kraj tak, da duše izganja namesto vabi, potem je pač za to nekdo zelo kriv. In smo pri politiki.
    Duša je v Sloveniji hudič postala.
    Ker je lačna tako in drugače.
    V vseh krajih, ne samo v Piranu. Identiteta je vedno bolj tiha.
    V stari Izoli je še par ateljejev, nimam pojma na kakšen način jim uspe životariti…
    En pravnik ne more rešti tradicije ob slovenskem morju, potem mu pa “prijatelji” zažgejo barko…

  2.   M. pravi:

    mene vsakič, ko pridem na obalo, boli srce, ker se mi zdi kot da sem prišla nekam na jug.
    Slvoensko besedo je sila poredko slišati…

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !