Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

Ljubiti Abadona

Čas je, da Frančič za kratek roman, Ljubiti Abadona dobi nagrado prešernovega sklada. Neprijeten in težaški, je pri vsakdanjih stikih težko prebavljiv, a njegovo literarno samotarstvo, manično popisovanje slepih peg tranzicijske zgodbe o uspehu, bi država lahko nagradila. V enem dihu napisana, hlastna zgodba, brez ločil in predaha, naj popelja že v znano okolje vesolje trpečega posameznika, ki zaradi nesrečnega otroštva ne more najti ravnotežja. Frančič, je v slovenski literaturi najbolje vnovčil nesrečno prebivanje, vsak konflikt z okolico, vsako ljubljenje z izgubljeno mladenko, huronsko popivanje, vtikanje na pol otrdelega tiča je bilo že stokrat popisano, v vseh mogočih in nemogočih položajih. Nesrečno dejstvo, da je očeta zbutal pri osemnajstih, mami lizal kri z razbitega obraza, spada v antologijo literarne margine, a Franjo se ne da, vedno znova in znova bruha poetične okruške, diagnosticira rane ljudi, ki jih je liberarni kapitalizem porinil na rob in jim zaradi pomankljivgbih taktik in strategij preživetja onemogočil normalen rast in razvoj. Zgodbe, ki jih v rumenih medijih največkrat prezrejo, se z vso ostrino zarežejo v bralčev uravnoteženio vsakdan, zloraba droge, alkohola, strup notranjih ran prši v sredobežnem krogu, krogi pekla se izpisujejo brez dnevnega reda in nujno potrebnega oddiha. Frančič ne popušča v izpisovanju intimne razklanosti, je kirurško natančen, neusmiljen do sebe in sopotnikov.Poetični fragmenti razčlovešče vsakdanjosti, so izpisani vešče in berljivo, iskrenost brez slepil in zastranitev, odlika pisave, ki jo vse politične združbe odrivajo iz fokusa zanimanja, a se jim na koncu vedno znova in znova vrača kot zamolčani bumerang.

  • Share/Bookmark
31.08.2012 10:11




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !