Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

KINO OTOK 8

(O, Izola, hrepeneča podoba izmuzljivih slik)
Dolga leta, med festivalom Kino Otok, postopam ob morju, bežim pred stampedom popularnih uspešnic kot živi spomenik vseh izgubljenih generacij. Ponavadi sem čemeren, kot že tolikokrat v tem času poskušam novo, neuspešno dieto, s katero hočem izgubiti nekaj odvečnih kilogramov. Spremembe urnika festivala iz jeseni v začetek poletja me še bolj zmede. Boleče čutim, kako je v starem telesu zaprta mlada duša, pogledujoč mlade prostovoljke, ki se bohotijo pred mano, rahlo utrujene od nočnega popivanja ob svetilniku. Z rentgenskim pogledom, jih v mislih počasi slačim, kot bi ostareli, potepuški pes lovil mlado košuto. Punce se rahlo naježijo, čutijo energijski pritisk starega pohotneža, zato se njihovi odgovori podvojeno rezki, v spominu se zvrsti mimohod vseh izgubljenih ljubezni (Kjer je duševna rana, bo vedno bolečina, ljubezen jo mora zakrpati). Filme gledam samo zjutraj, v gneči me motijo avre drugih, lepo je bogu krasti ure, medtem ko redki srečneži, ki še niso izgubili delo, štejejo pičle mezdne zaslužke. Nisem se še prebil do večernih zabav, se mi zdi, da sem v tem življenju, že prekoračil dostojno število alkoholnih hlapov. Sprehodi ob morju mi vzbujajo hrepenenje, potujem skozi mistične krajine, melanholija lebdečih filmskih slik mi naplavlja beg od surove stvarnosti, kulturna politika ustvarjalcem jemlje še zadnje drobtinice samospoštovanja. Potujem, potujem skozi nostalgične podobe, daljne pokrajine pred mano pršijo v rahlo otožnost. Jeza je uničujoča, žalost plemenito čustva, ki zdravi dušo. Tu sem, v razprti sončnici časa, še vedno sem tu!
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
30.05.2012 08:21




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !