Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

Piranska erotika

V mali obmorski vasici imamo frizerko, ki ima vedno napolnjeno čakalnico. Njeno igranje na strune moškega samoljubja je vrhunsko. Za vsakega najde lepo, tolažilno besedo, malo nas poboža in je življenje lepše. Debeluhu, ki komaj diha in je rdeč od zariplosti, navdušeno pripoveduje, kako je shujšal od zadnjič, golobučnemu nesrečniku zatrjuje, da so mu najverjetneje pognali lasje, da se pleša skoraj ne vidi, čeprav njegova gola glava sije kilometre daleč in je pravo pristajališče za male živali. Človeku, ki ima najgršo ženo daleč naokoli, zatrdi, da je njegova žena prava lepotica. Nabor njenih pohval in laskanj nima meja, mi pa se srečni drenjamo okoli nje, vsaj na trenutek pozabimo, kako nas partnerke kastrirajo in žalijo večkrat na dan, saj nikoli ne izpolnimo njihovih filmskih pričakovanj. Meni večkrat pohvali tekst, pesem, ki je sploh ni prebrala, s čim pa se mi je resnično prikupila, pa naj ostane skrivnost …

Župnik v Piranu opravlja številne pomembne dolžnosti za skupno dobro krajanov. Nabira denar in sponzorje za vzdrževanje enajstih cerkva, ki venomer potrebujejo drobne posege in restavriranje, kar zahteva ogromna sredstva. Poleti v najlepšem kinu v Sloveniji, mogoče tudi na Balkanu, vrti številne kvalitetne filme iz zakladnice sedme umetnosti. Dobro je vraščen v okolje, rad poseda s krajani, še posebno z ženskami. Ko pade mrak, v veseli družbi popijejo kakšno pivo in takrat se piranske dekline prelevijo v razbrzdane hotnice, z bujnimi prsmi se dregajo obenj, da župnik nemočno zre mežikajoč v nebo, kjer od pamtiveka sije božja milost. Že večkrat sem opozoril razigrane dekline, naj ne preizkušajo vzdržnost dušnega pastirja in ga provocirajo brez moralnih zadržkov, saj jih bom zaprl v rdečo, erotično sobo, nastlano s spolnimi pripomočki in se ob pomoči viagre dneve in dneve sproščal nad njihovimi nabreklimi telesi, da bodo že videle hudiča igrati na violino. Ne vem, rahlo dvomim, ali moja terapevtska beseda sploh komu razsvetli oko, dvomim, ne nakupujem, torej sem!

Lanski, soparni avgust je bil usoden za piranskega Jezusa, ki si je z dobro izbranimi citati iz svetega pisma prislužil marsikatero pivo. Ni imel sreče, da bi srečal Marijo Magdaleno, ki bi mu z brezpogojno ljubeznijo očistila notranje rane. Sredi noči je več ur na Tartinijevem trgu tulil »kurbe, kurbe, pridite ven, če si upate«. Teža svetništva je bila za človeka, ki nam je kazal pot v nebeške višave, prevelika. Nasilno so ga vklenili in ga odpeljali v psihiatrično bolnišnico, kjer si bo ob skrbni negi, upamo, čim prej opomogel.

F. je bil velik svobodnjak, imel je veliko žena in še več ljubic, malo je kmetoval na svoji zemlji, malo je trgoval. Oče mu je na smrtni postelji svetoval, naj ves prihranjeni denar zapravi za ženske, bo vsaj nekaj imel od življenja. Nekoč si je za stavo privoščil pet lahkih mladenk, jih zadenjsko postavil v vrsto in izmenično penetriral. Skozi njegove žuljaste roke je šlo na stotine žena in deklet. Ko je vse zapravil za prijateljice noči, si je, zvit kot je, uredil na socialne, občinske stroške bivanje v privatnem domu za ostarele. Imel je strogo dieto, zaradi sladkorne bolezni so mu odrezali vse prste na nogi. Mlade medicinske sestre so ga razočarale, niso hotele prijemati nabreklega spolovila. Začel je odklanjati dietno hrano brez okusa in vsakdanji zdravniški pregled. Odločil se je, da bo umrl kot svoboden človek. Na koščku zemlje si je postavil šotor, na majhnem gorilniku peče jajca na oko, je čips in ostalo nezdravo hrano. Udobje je zamenjal za svobodo, zadovoljen je in pomirjen sam s sabo, ob nevihtah posluša najlepšo glasbo, škrebljanje dežnih kapelj, šumenje morja, vetra.

Potujem, potujem s celine na obalo. Ko se v Ljubljani izpraznijo konture smisla in se naveličam življenja v umu, odhitim v Piran, kjer je ob lepem vremenu sprehajanje in klepetanje del vsakdanjega rituala. Na začetku, ko sem kupil sobico, ožarjen od študija duhovnih veščin, so me ljudje navdajali z radostjo in upanjem, da bom v kamnitem mestecu dokončno našel mir in spokoj. Skupno delo, projekti so pokazali drugačno psihološko sliko. Odprt in radoveden sem bil vsem na voljo, kar se mi je kmalu maščevalo. Ljudje iz province so pokazali pravi, plenilski obraz. Za hrbtom so me ogovarjali in si prisvajali moje ideje in zamisli. Nekateri so za fasado vljudnosti in pomirjenosti, pokazali nagnjenost k nasilju in izsiljevanju brez milosti. Lepe slike, vaška idila se je razblinila. Zaprl sem se, pazim, s kom se družim in kaj rečem. Najraje klepetam s potepuhi, obstranci, ljudmi s hendikepom (človeška usoda), stigmo, brez sladkobnosti, napuha in laži odsevajo stanje sveta. Nisem bil vajen dvojnega življenja, da se eno govori v obraz, po ovinkih pa se nekoga skuša diskreditirati in zasmehovati. Kar je t.i. normalnim ljudem samoumevno in normalno, se meni studi in upira. Kakšno razočaranje, popolna diskrepanca med veličastno naravo, širjavo, morjem, odprtostjo in kulturo ljudi, ki ne izbirajo sredstev, da bi pridobili majhno in pritlehno korist. Prebivalci so večinoma ujeti v nevrotične odnose, prerekajo se in spet spajdašijo, pozabljajoč, kakšne svinjarije so si izrekli, odnosi se vrtijo v krogu ponudbe in potrebe, brez duhovne logike in olike. Besede se postavljajo, kakor komu paše, etika je pozabljeni občevalni kodeks. Mediteranska kultura bi zahtevala zrel profil ljudi, ki imajo jasno postavljene psihološke meje in pozitivno samopodobo, bolj kot so občani odvisni od vsakdanjih odnosov, medsebojnega občevanja, bolj bi morali paziti na pravila spodobnosti in poštenosti. Lep, prijazen smehljaj in stisk roke ob srečanju sta premalo za znosno in kvalitetno preživetje. Seveda, lažje se pogleda v zrcalo, če so za bedno, neustvarjalno življenje, za številne zasvojenosti z drogo in alkoholom krivi bližnji, neosvetljeno, bolečinsko jedro se projicira na druge in je lažje, mar ne!!

  • Share/Bookmark
15.05.2012 10:33




4 odgovorov v “Piranska erotika”

  1.   Maj pravi:

    Škoda, da v Ljubljani nima noben toliko jajc, da bi šel pred vlado in vpil kurbe, kurbe pridite ven, če si upate ;)

  2.   David pravi:

    Kdo je ta piranski jezus? A je to tisti brezdomec, ki je vsako poletje preživel v Piranu, nato pa jo pozimi mahnil na celino?

  3.   David pravi:

    Sicer pa, jaz uživam v Piranu, vsako poletje sem nekaj tednov tam. Komaj čakam, da pridejo tisti dnevi.

  4.   mm pravi:

    hm…očitno zna kdo Piran začarati do te mere, da takrat, ko gaobiščem, kaže zgolj običajno, zdolgočaseno turistično podobo.
    brez jajc
    :-(

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !