Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

ŽALOST NA ROŽNIKU

Kapital praznuje vsak dan, delavci samo za prvega maja. Po dvajsetih letih sem se v za praznik dela sprehodil po Rožniku. Nikogar nisem poznal, kar je slabo spričevalo za pesnika, ki naj bi bil povezan z bazo, z brezpravnimi delavce. V znak duhovne povezanosti z delavci, ki so po soncu veselo plesali ob zvokih domačega benda, ki je imel eno samo nalogo, da delavci vsaj za hip pozabijo na pogoltne prste, s katerimi, jih dan za dnem duši kapital, sem na dušek spil vrček zelenega piva in si malo privezal dušo. Zaželel sem si, da bi se zgarano ljudstvo uprlo, zavzelo produkcijska sredstva, nagnali kapitaliste in lastnike proizvajalnih sredstev in začeli sami odločati o svoji usodi. Cmok v grlu se mi je naredil, spomnil sem se, da so se vse revolucije končale z spremembo oblasti, ne pa z osvoboditvijo delavcev. Pete so me zasrbele ob raztegovanju meha, pa so me razboleli udi spomnili, da bo treba čim prej v pokoj, dokler brezvestni politik dokončno ne spraznijo pokojninske blagajne in dokončno požrejo narodno srebrnino. Iz naroda delavcev bomo kmalu postali narod upokojencev in invalidov, saj nam bedni vsakdan nateguje živce do konca in nazaj, namesto piva in veselja nad ustvarjanjem, pa se bomo pitali z tabletkami in obiskovali novodobne šarlatane, ki služijo denar na lahkovernih, utrujenih od garaškega dela za pičlo mezdo. Delavci so že davno postali odpadek na smetišču zgodovine in nič ne kaže, da bi se vremena Kranjcem kmalu zjasnila…
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
1.05.2012 21:16




En odgovor v “ŽALOST NA ROŽNIKU”

  1. NoMercy  NoMercy pravi:

    nekad Japanci, a sada Kinezi – rade za nas :)
    pri ceni piva 3,5€ je še misel na Rožnik predraga za delavsko rajo – torej nima tam kaj iskati :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !