Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

MELANHOLIJA

Film Melanholija Larsa von Trierja, velikega mojstra upesnjevanja melanholije, je zasluženo evropski film leta. Zgodba o depresiji, gosti, volneni kopreni, ki se ovija okoli nog. Ob poroki, ki je konča katastrofično, se človek vpraša. Je uzakonjena zveza med moškim in žensko prava oblika sobivanja za današnji čas. Zapuščena nevesta, ki sovraži službo v oglaševalski agencije, bi morala napisati slogan: »Kakšen smisel ima lagati potrošniku, ki ne potrebuje nič drugega, razen ljubezni.« Je svobode, hrepenenja, iskanja avtentične erotične biti konec, ko se partnerja zaobljubita, da bosta drug ob drugem stala, dokler ju smrt ne odveže zaprisege. Smo po naravi monogamni, ali je skupnost najprimernejša zaradi varnosti in vzgoje otrok, odrasla človeka se kastrirata za druge, spolno raziskovanje usahne, zamre, v dobrobit naraščaja? Ali lahko duhovno nerazvita partnerja, ohranita skrivnost ljubezni, sočutja, nežnosti na dolgi rok? Je depresija res poraz vsega človeškega prehod od živosti v negibnost, omrtvelost? Večplastna, vizualno osupljiva mojstrovina ponuja razmišljanje v veliko smereh.
Na začetku je bil nič, kozmični blisk, vse kar sanjamo, imamo, posedujemo, vse kar ljubimo, v kar verjamemo lahko postane neotipljivo, popolnoma prazen prostor, košček svetlobe, piš galaktične praznine. Tone in tone knjig, neštete zgodbe stkane iz duše umetnikov, vse kar poznamo, vse kar slutimo in se nam izmika kot skrivnost lahko izgine v neskončno žrelo vesolja. Kako opisati, nepredstavljivo, kako braniti, označiti, nekaj kar nikoli več ne bo, izsanjano v očesu izginulega človeštva. Se bo nekje drugje, v drugem koščku prostranstva, nekaj imenovala lepota, vzhičenost nad vsem, kar je (narava). Kaj bo, ko svetlobe in teme v človeški podobi, več ne bo, kaj bo sevalo skozi hrepenenje srca, bo še kdaj nekaj podobnega kot vest, krivda in greh? Ob vprašanjih končnosti se človekov svet nevarno zamaje, udobni, predvidljivi pogled, postane moten, navidezno racionalne človekove postavitve, se nevarno razpokajo. Kdo smo v brezdanji temini, neskončnosti, ki nas po božje presega? Kdo uravnava neskončna prostranstva, če ni boga? Smo na svetu samo zato, da nadaljujemo vrsto, je človeška zavest edina oblika samozavedanja? Je zemlja hudobna, nihče ne bo žaloval za njo? Kaj bo, ko bo nič, nihče se ne bo zavedal pojmovanja smrti?
MELANHOLIJA/(Pojemajoča čarobna votlina)//Ožgane ptice/legajo/v ugreznjeno zemljo//Strah te je/samote, bolečine,/vrta v gnezdo sanj//Počasi, kos za kosom/pada nebo/na pusto, nezorano zemljo//Mi boš odpustila// nisem/začutil/bližine?
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
28.12.2011 07:59




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !