Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

ALEKSANDRINKE

Pevčev dokumentarec Aleksandrinke je ganljiv, čustven, neolepšan prikaz Primork, ki so zaradi revščine, odšle na tuje služit kot dojilje, gospodinje in družabnice v bogate družine. Le tretjina vseh se je vrnila, nekatere so se poročile, tudi z muslimani in sprejele tujo vero. Večina je doma pustila male otroke, beda jih je prisilila, morale so odplačevati dolgove, da bi ohranile rod. Izpovedi zapuščenih otrok so polne hrepenenja po materi, nekatere hčerke še pri osemdesetih pogrešajo topel objem, prisotnost mame. V Aleksandriji, Kairu so se uveljavile kot skrbne in nežne dojilje, otroci so jih imeli rajši kot biološke matere, ki so živele mondeno življenje in se malo brigale za naraščaj. Otresle so se patriarhalnega življenja, osvobodile krščanskih spon, zato so bile v domačih vaseh žrtve številnih opravljanj in zlobnih podtikanj. Srečanja v mnogih družinah, po dolgih letih vrnitve, niso bila srečna, otroci jim niso moglo odpustiti, zakaj so odšle, tudi darila jih niso omehčala. V tujem svetu so bogataški otroci izželi jedre prsi Slovenk, doma so ostali žalostni in nepotešeni otroci. Biti reven, ni zločin, ampak udarec temačne usode, bilo je in še danes pomeni, da te bo nekje na poti, surovo življenje ranilo, odvrglo na stranski kolovoz. Ni čudno, da je bila mala dvorana vedno polna, ljudje znajo ceniti pristno življenjsko izpoved. Tekoč in gledljiv film, o trpljenju naših ljudi. Izrek, s trebuhom za kruhom, že dolgo ni imel tako iskrenega priokusa trpkosti.

  • Share/Bookmark
21.12.2011 08:25




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !