Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

JUGOSLAVIJA, MOJA DEŽELA

Goran Vojnović je z drugim romanom dokazal, da je nadarjen pisec. Jugoslavija, moja dežela, je pripoved o iskanju izgubljenega očeta, ki je postal vojni zločinec, o občutju krivde generacije, ki mora vzeti na svoja pleča grehe svojih očetov. Nenadoma se je glavnemu junaku zazdelo, da nima ne matere, ne očeta, da je ostal brez prijateljev, da nikogar več ne zanima. Sprašuje se, od kod ljudem potreba po videzu popolne družine ali sploh obstajajo družine, ki normalno, složno živijo navznoter, navzven se vsi trudijo dajati videz, da je vse v najlepšem redu. V njegovih strahovih krvoločneži niso bili izvrševalci tujih ukazov, ampak prepotena pijanska druščina, ki med mučenjem upornikov posluša glasbo, na katero so se poročale in zaljubljale njihove žrtve, ena sama nočna mora sevdaha, krvava orgija notranjih bolečin, nezrelih, nesrečno zaljubljenih utgrancev. Radikalen občutek tujstva v razcefrani domovini izgubljenih iluzij. Z nelagodjem se sprehaja po prostorih tragičnih dogodkov, bratomorna vojna, osvajalni apetiti srbskih intelektualcev, so nostalgične besede o bratstvu in jedinstvu zavili v mrtvaški prt. Knjiga je težka, težka kot zemlja, ki je padala na nemočne srebreniške žrtve. Usodi roda ne moreš ubežati, mrtveci te držijo za vrat, zahtevajo maščevanje, sin mora nadaljavati delo očakov, svobodna volja je izum kapitalskih trgov. Na Balkanu je vse po starem, kri za kri, zob za zob, dokler ne bomo slepi, tu so se rodile vse starogrške tragedije. Vsak ima svojo veliko zgodbo, le kdo ima moč, pogum. za napake sprejeti absolutno odgovornost? Vojna se konča in začne pred ogledalom, v človeku, nekateri so v koncentracijskih taboriščih ohranili človečnost, jo predelali v svetništvo, drugi so za košček kruha prodali dušo. Ni milosti, za nikogar, v pogledu zgodovine, rasizem je nezaveden, zamračen, odcepljen del podzavesti, projiciran na drugega. Nekateri so verjeli v jugoslovansko armijo kot v Boga. Bog jih je brezobzirno zlorabil, jih zdrobil v orodje, za izvrševanje nacionalističnih ciljev, postali so klavci, slabi fantje, ki na koncu vseh filmov morajo plačati svojo ceno. Valter, partizanski junak je umrl od žalosti, ko je prva krogla padla na oblegano Sarajevo.
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
13.12.2011 10:44




En odgovor v “JUGOSLAVIJA, MOJA DEŽELA”

  1. Simona Rebolj  Simona Rebolj pravi:

    Izum kapitalskih trgov so gorani vojnovići. Stvar svobodne volje je, ali to dojameš ali pa, heh, raje ne in se gremo naprej praskat po kurcu, ki ga ni.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !