Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

SO LJUBAVNE PESMI ZDRAVILNE?

Zanimivo bi bilo, če bi psihoanalitična muha lahko vdrla v mojo zavest in poročala. Našla bi okruške davno izgubljenih stavčnih povezav, bolestne vrinjenke, drobce reklam, nasekane poltene želje brez razpoznavnega objekta, nepredelane slike podzavesti in polno vrečo strahov, ki včasih v apokaliptičnem drncu izrivajo eden drugega. Naplavne misli, nepregledni drobci zaznav, ki nikamor ne spadajo, besede obtožb, ki se jih sramujemo, brbotanje tisočerih glasov, nesmisel in kaos. Vse zapisano velja tudi za moderno umetnost, ki le redko poveže razdrobljene delce v celoto, zasije v prostor in čas kot univerzalna metafora stanja. Desetine in desetine kratkih filmov pregledam in vidim, da so ustvarjalci prav tako razcufani, nevedni, izgubljeni kot povprečni, postmoderni posamezniki. V sebi ne znamo poiskati svetišča, čutimo, da smo začetek in konec stvarstva, brez milosti, skrivnosti, ki nas že od vekomaj presega. Vezivno tkivo umetnosti naj bi bila lepota, briljanten, nabran, brbotajoč um, razlaga vzrokov za bolno dušo ni dovolj.
Kratek razmislek: Retrospektiva animirani film, glasba, zvok : Animirane ljubezenske pesmi
Vsako jutro poskušam prijateljice na FB razveseliti s kratko mislijo, epigramom, pesmijo. Tokrat sem bil malo nespreten, »Božam te v pogledu jutranje zarje, lahno drhtiš, silvestrski poljub je blizu«. V drugi varianti se mi verz ni posrečil nič bolje, čeprav sem skušal biti ostrejši »Brezobzirno se te dotikam, trgajo se strahovi vesti, gledaš nežno kot zaljubljena gazela«, Mlad filozof mi je očital, da sem precej patetičen. Kaj pa je patetika? O kiču in umetnosti je bilo napisanih že tone knjig, prava umetnost se dotika groze zgolj smrti, razkriva smrtno rano, ki ji je podložen vsak umirajoči subjekt, patetika se izogiba samote v katero je vržen človek kot bitje hrepenenja, govori o univerzalni povezanosti ljudi, skupaj smo močnejši, srečal boš dušo dvojčico in srečno bosta živela do konca dni ali zbog tebe bi klao i ubijao. S tega pogleda so vse družbene strukture patetične, saj nam zakrivajo pravo naravo sveta, minljivosti, vrženosti v ponavljanje iluzij. Patetika je koristna iznajdba, bolečine nedoživetega se ne da prenesti, zato se prekrije s pretirano, idealizirano predstavo o sreči in sožitju na zemlji. Lepota je zadnji branik pred izničenjem v skrivnost, ki nam jo podarja narava, narava kot dokončni razsodnik vsega živega, mrtvi svet sanja sanje odsotnosti. Zatorej, naj živijo ljubezenske pesmi, naj živijo zdrave iluzije!

Igor Bizjan

>

.

  • Share/Bookmark
11.12.2011 08:34




5 odgovorov v “SO LJUBAVNE PESMI ZDRAVILNE?”

  1. Dajana  Dajana pravi:

    Imam občutek, da so Slovenci po defaultu nesrečni v ljubezni, da lahko imajo ljubezenske pesmi, s katerimi se potem zdravijo. :roll:

  2. nevenka  nevenka pravi:

    Strinjam se z napisanim, kolikor toliko.
    Čeprav take pesmi ne zdravijo, vsaj pravih pesnikov ne.
    Morda kdaj kakšnega bralca, ki se poskuša poistovetiti in ob tem morda res doživlja kakšno katarzo. Osebno so mi katarze poponoma tuje. Me pa vseeno prevzame lepa poezija, tudi če je malce patetična. Tudi sama napišem kaj takega, itak nimam ambicije, da bi bila vsakomur všeč.
    Mi pa vrtanje po čustvu ne pomeni nobenih samoterapij in je tak pogled na tovrstno poezijo popolnoma zgrešen. Ponavadi pesem kakšno bolečino samo poglobi. In zato je lažje pisati, ko se bistvo pesmi nekoliko oddalji.
    Vedno je treba ločiti pesem od pesnika in način na kakšenga deluje na bralca in treba je ločiti med seboj tudi vrste bralcev. Nekateri imajo višje estetske kriterije do pesniškega izraza, preprosti bralci, pa želijo preprosta sporočila. Najbrž oboje mora biti. Ker ljudje bodo vedno različni. Umetnost pa še nikoli ni bila namenjena čisto vsem.
    Vsaj jaz mislim, da v resnici ne. Jo pa je treba ves čas približevati, a ne na način, da bi bila preveč preprosta, preveč kičasta in preveč patetična – ravno prav, čeprav je težko ugotoviti koliko je to. Ponavadi o tem odloča čas in pesmi, ki preživijo.

  3. nevenka  nevenka pravi:

    Še to, Slovenci niti niso pretirano poglobljen narod, ne ukvarjajo se preveč z razumevanjem čustev, veliko bolj pa z prikrivanjem in pometanjem nerešenih konfliktov pod tepih.
    Zato se tako veliko ljudi zdravi z alkoholom (samo zdravljenje) in preprostimi razvedrilnimi dejavnostmi kot so gasilske veselice. Tam doživlja ozdravitev veliko več ljudi kot pa na literarnih večerih. Bilivmi.
    Naklada ljubezenske poezije, ali pa kakšne druge, 1000 knjig, je že višek optimizma in slave. Recimo dvesto je pa ravno prav za povprečno terapijo :-)

  4. Rado  Rado pravi:

    “Čeprav take pesmi ne zdravijo, vsaj pravih pesnikov ne.”

    He, he, Nevenka. Ljubezenske pesmi res ne zdravijo. Kot sol na krvavečo rano so. Ljubezensko bolečino potisnejo v sicer nedostižne višine.

  5. nevenka  nevenka pravi:

    Ja, res je – sol na rano so.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !