Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

POGLED ANGELA

Brskam po spominu – moje prvo branje so bili stripi. Ves denar sem porabil za kavbojke, edicija Lunov Magnus. Posebno mi je bil pri srcu Zagor z svojo druščino neobičajnih prijateljev, Žalostna sova, vreča bolh, Bleki in Čiko. Ne vem, če so imena točna, nekaj družbenih sistemov se je medtem spremenilo, a požiral sem njihove dogodivščine in si predstavljal, da sem eden izmed protagonistov, ki v boju vedno premagajo številčnejše sovražnike. Stripe imam naložene v rojstni hiši na podstrehi, pravijo, da so prve številke Alan Forda redkost, ki se jo bogato plača, enkrat bom odprl škatle in obudil leta srečnega branja. To, da romam z veseljem na kraljestvo animirane radosti in resnih vpogledov v stanje stvari ni naključje, od stripa do animacije je samo korak.
Tekmovalni program II. Kiyamet (Ivan Ramadan, 2011) //Jezus Kristus/brli v osrčju/katedrale//v zidakih/tiktakajo/pošasti kapitala//Um je/sovražnik/Boga
Filmček o svetih kokoškah se ni in ni mogel korektno zavrteti. Ni važno/če ti en film/vztrajno beži//pomembno je,/ da se ostalo/ s slastjo zavrti. Nauk te zgodbe je jasen. Ne smemo žalovati za stvarmi, ki so izgubljene, nimamo moči, da bi jih obdržali, pomembno je, da tukaj in sedaj uživamo v stvareh, občutkih, ljudeh, ki jih imamo na dosegu roke.
V devetminutnem Madžarskem filmu Ticket (Ferenc Rófusz , 2011) se pred nami odvrti celo življenje. Če se dobro poglobimo v slehernikovo življenje, nikoli ne živimo povsem zase, iz sebe, energijo nam vseskozi usmerjajo in kontrolirajo drugi. Le v prvih mesecih, če imamo srečo in se mama uglasi na naše potrebe, smo velik balon, svet krog nas je namenjen izpolnjevanju naših potreb. Psihoterapevti pravijo, da se patološki narcisi še dolgo v starost obnašajo, kot da je svet podoben dojki, samo njim v uporabo. Kasneje meje in naše dejavnosti usmerjajo šole, fakultete, po poroki pridejo otroci in njim je namenjena vsa naša skrb, dejavnost. Obstaja kotiček v srcu, sanjski prostor, kjer je vse dovoljeno, zato pravimo, da so umetniki večni otroci, ki jim je dovoljeno več, a le malokdo ve, da se izstop iz pragmatizma drago plača. Umetnik se mora, če je avtentičen, izklopiti iz kroga menjave in ponudbe, pozabiti na nagrade, časti in statuse, življenje na robu, pomanjkanje udobja, materialna beda, popolna neodvisnost od kapitala in centrov moči, prinese jasnino v pogledu, iskrenost, čistost duha in metafor. Naša usoda je, da nikoli ne razpolagamo popolnoma sami s sabo, bolj kot um, nas usmerja podzavest, sanje o svobodi so naša neskončna uteha.
Vsak napuh je odveč, človeška oblast ni večna, plodovi češnje cvetijo vsako pomlad, vsako jesen, drevesa odvržejo lišp…in tako že milijone let.
Zvečer ne hodim ven. Že dolgo. Pravijo, da na Animateki zamujam večerni jagodni izbor. Razlagam, da me mama ne pusti ven, moderne deklice znajo biti agresivne, lahko mi naredijo kaj hudega, v srednjih letih nočem izgubiti cvet moškosti, zavezo čistosti. Do večera sem v kinodvorani, potem pa odhitim v center okrašenega mesta. Ni še čisto večer, dan se počasi poslavlja. Ob barvitem sončnem zatonu, po nebu brizgnejo barve, moč okrašenih lučk se premeša s pojemajočo svetlobo. Rad bi bil spet otrok, rad bi verjel, da je svet lep, smiseln in urejen. Potem se vrnem v kraljestvo samote, v osvobojen prostor, očiščen vsakdanjih bolesti.

REIKI

(Za vse izgubljene)

Oko angela
je oplazilo
mojo dušo

Hvaležen
sem za
skrivni obisk

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
10.12.2011 08:31




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !