Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

ŽIVEL SOCIALIZEM

Pišem samo o tistem, kar se mi zgodi, brez olepšav. Pišem o dogodkih, ki me premaknejo, črnih pegah vsakdana, o surovosti ljudi brez duše, o žalosti, če me ljubljena deklica grdo pogleda, o sončnem zatonu, ki se pogreza v gnezdo morja.
Ljubljana ni kulturna provinca, čeprav so najstarejšemu, 27. festivalu gejevskega in lezbičnega filma dodatno pristrigli finančno podporo. Če bo kdaj z zemljevida filmskih poslastic izginil festival animiranega filma, je jasen znak za preplah. Toliko ustvarjalnosti, idej, pronicljivih analiz, animirane želje po pravici, svobodi in želje po drugačnemu svetu, ne najdeš v celoletni ponudbi Koloseja, ameriški scenaristi, mastni in upehani od ponavljanja klišejev, kopirajo tisočkrat izpraznjene ideje, povprečen gledalec zahteva zabavo, vpogled v drobovje družbenih struktur na prvo žogo, vse novo in nenavadno ga plaši, spravlja v nelagodje. Pripomnil sem, Igorju P. motorju in programskemu direktorju, da sta si z ljubljanskim šerifom in bodočim mandatarjem podobna, oba vseskozi delata, le da je prvi slaven, čaščen in bogat, kulturni zanesenjak I. pa na obrobju, čakajoč posmrtno slavo. Meni ne gre nič bolje. Izdal sem več kot ducat knjig, a ne spomnim se, da bi za kakšno dobil spodobno plačilo. Ves ta bravurozni uvod, je nastal, ker so mi organizatorji Animateke za pisanje, ponudili bon za kosilo in kot veste, nobeno kosilo ni brezplačno. Ponujen honorar sem sprejel z vsemi zobmi, ki so mi še ostali po burni mladosti.
V Kartoon East, v Irskem filmu Beli očnjak, mlad volk sklene, da se bo soočil z svojim očetom, ki ga ni videl od otroštva. BELI OČNJAK// Oče, pogoltna/pošast//drobni sin/drhti v nevihti/ utopljen v praznini// Postaja odpadnik/pesnik,/olupek, ki ni srečal/ samega sebe
V pretresljivi knjigi Alice Miller, Upor telesa, si preberite, kako starši lahko čustveno požrejo nemočne otroke, ki se nikoli zares ne postavijo na noge.
V okviru sekcije, Žirija se predstavlja, mi je v predfilmu One hundred jears, v oči padla animacija s krogom v katerem se v neskončnosti lovita mačka in miš, kot bi mezdni delavec večno lovil finančnega kapitalista, da bi mu pošteno plačal za opravljeno delo. Max Andersson je predstavil posrečeno lepljenko med dokumentarnim filmom in animacijo, Tito on ice Na začetku so ustvarjalci spretno naredili figuro Tita, zobe so vstavili z lahkoto, postal sem otožen, za porcelanaste zobe sem plačal več kot 10000 EUR, pa je vrzeli v ustih vedno več. Vse kar je v zvezi, z tragičnim dogajanjem v bivši Jugoslaviji me navdaja z žalostjo. Ves proces razpada nekdanje države, sem kot trgovski potnik Dekorative Prozor, za Slovenijo in Hrvaško preizkusil na svoji koži. Prodajal sem tkanine za pohištveno industrijo, na zadnjem sejmu v Beogradu, so se predstavniki bratskih narodov tako sprli okoli različnih, versko političnih pogledov, da je morala posredovati policija. Kasneje so se moji prijatelji, muslimani in Hrvati, v jedilnici, kjer smo obedovali, streljali, prej so odbili napad srbskih para vojaških skupin, Tito je bil velik šarmer in uživač. Znani sta dvojčki, lepotici, ki sta mu nekaj časa tešili polteno slast, tudi mlada, brhka Manca Košir, ga je osebno spoznala. Bil je velik taktik in strateg, leta 1968 se je postavil na stran študentov, trdil je, da se borijo za pravi socializem brez krivic in privilegijev, potem pa je državna varnost zaprla, glavne vodje upora. Na dan njegove smrti, smo doživljali, kolektivno histerijo, na licih se je zrcalila iskrena žalost, mogoče zaradi spodletelega srečanja socializma in svobode, vodja edine stranke se je uspel pretihotapiti v našo podzavest kot arhetip mogočnega očeta, nam odvzeti breme odgovornost, partija je garantirala brezpogojni smisel. Trdno vezivno tkivo naših razlik, je začelo razpadati čutili smo, da je brez karizmatičnega voditelja Jugoslavija obsojena na propad.
Nostalgija za jugom, bo vedno trajala, naša generacija idealizira mladost, imeli smo dobro potenco in jetra, ki so zdržala večdnevno popivanje. Nasvidenje v naslednji vojni!

  • Share/Bookmark
8.12.2011 19:47




En odgovor v “ŽIVEL SOCIALIZEM”

  1. Simona Rebolj  Simona Rebolj pravi:

    Vaša generacija ne idealizira samo mladosti, ampak predvsem sebe. In poglej, kam nas je to pripeljalo. Vsaj nostalgija za jugom gotovo ne bo večno trajala. Samo še nekaj pogrebov, pa bo. Ja, tisti, ki idealizirajo mladost, radi pozabijo, da jih čaka sladko spanje pod rušo in s tem tudi plesnive nostalgije, hvala kurcu, ne bodo mlele za večno.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !