Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

PRIMORSKE ZDRAHE

Včeraj me je po dolgem času poklicala N., ki je uspela v velikem svetu. Postala je nepogrešljiva oseba na križarki, ki zaposluje preko tisoč ljudi.

Ne vem zakaj, ampak rada ima moje zapiske, spoštuje moj življenjski stil, popolnoma predan svobodnjaštvu. Dejstvo, da nikoli nisem imel šefa jo globoko fascinira. Od ginjenosti nad srečanjem, me je držala za roke in mi globoko gledala v oči. Kaj hujšega za lokalnega posebneža A., po njegovih besedah uspešnega podjetnika, ki je popival v sosednjem lokalu.

Slaven je, da v družbi žali in zasmehuje ljudi, da bi bil sam videti pomembnejši. Začel je tuliti in neprimerno komentirati najino srečno snidenje, češ ali sem jo podrl. Vprašala me je, če je zaripli bolan na živcih. Odgovoril sem, da je hudoben vedno kadar ni v središču pozornosti. Zaradi prevelike količine popitih hudičevih zvarkov, mu je odpovedala hidravlika, Pipi kaput, zato je patološko ljubosumen, če kdo sedi z lepo, mlado punco kot je ona. Zavzdihnila je, da je na domači grudi hudo pomanjkanje normalnih moških,starejši so zapiti in otopeli, mlajši pa zaradi pesticidov v hrani, vse bolj poženščeni. Sedaj pa izbiraj, žalostno sklene..

Postopam po Piranu s knjigo v roki in me pokliče K. Ti bereš knjige, ti si zgrešil stoletje. Poglej v kakšnem raju razuzdanosti živim in se takoj logira na smokvo. Postavi me pred kamero prenosnega računalnika in začne tuliti, poglej ženska hoče, da si slečeš majico, da vidi, če te je kaj skupaj. Čez nekaj časa je neznana ženska na drugi strani že pripravljena, da pred kamero jadrno vrže svojo strgačo na prst. Takoj se odmaknem, vsi tulijo, tepec, knjige so out,poglej mi takoj kavsamo preko ekrana. Pogledal sem žareče, evforične izraze, na obrazih in si mislil, internet je res kot sem zapisal raj za psihopate in strahopetce. Ja, svet bo šel k hudiču!

Sonce, sonce. Sedeti v lepem vremena v desetem nadstropju bloka je greh. Piran je moja dnevna soba, cel dan sedim ob morju, berem poezijo. Vsakdanji problemi in pohlepne želje, kje bi se moral uveljaviti in kaj novega posedovati, zbledijo ob kodranju vode. Pisanje postaja zatišno, jeza ne para drobovja, morski zrak zdravi.

Sedim ob morju, v najpomembnejšem delu dneva, Sonce počasi tone v vodo, dan je končan. Nikoli se več ne bo ponovil. Na tihomorskih otokih, sedijo zvečer ob morju in meditativno razmišljajo. Uživajo opojne substance in se predajajo nostalgičnim spominom. Blagoslovljen trenutek, spust v notranjost ni tako stresen kot vsakdanje buljenje v ekran slabih, napihnjenih novic. Koliko nepotrebnih, stresnih sporočil nezavedno vsrkavamo vsak dan. Najbrž, vsi po božji neprevidnosti dobivamo tisto, kar si zaslužimo, tisto kar sevamo se odbija od drugih in se nam vrača v podobni energijski intenziteti.

Naš um od slikava podzavest. Učna doba se nam zdi, je občutno predolga, Večina zla je storjeno iz spodobnih namenov, ki nekje na poti v usodnem trenutku zatavajo v skalo nemira, izgubljenega pogleda. Mogoče je vse slabo, ki ga dnevno poklanjamo najbližjim, samo uvod v razsvetljenje, ki neusmiljeno zahteva ceno. Napor biti človek ne prenese sentimentalizma.

  • Share/Bookmark
16.11.2011 17:56




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !