Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

KDO SKRBI ZA REVEŽE?

9. listopad (list iz dnevnika)
Na delavnicah direktnega socialnega dela pred borzo, vseskozi poudarjajo, kako pomembno je pogledati izza papirjev in stopiti med ljudmi,. Delo na cesti, srečevanja in pogovori z ljudmi v okviru programa duševnega zdravja v skupnosti, preko društva Obzorje Piran, prostovoljno opravljam že več kot deset let. Mediteranski način življenja, ki poteka preko naključnega druženja in sprehodov ob obali, daje sijajno priložnost, da imaš vpogled, kaj se dogaja z ljudmi, saj opravljivi jeziki komaj čakajo, da očrnijo sosedov življenjski stil. V majhnem mestu, vsi vemo o drugem vse, kar zmanjšuje socialno izoliranost in osamljenost, obenem pa je socialna kontrola tako velika, da strah pred zlobnimi jeziki blokira iskrene odnose. Potrebno je oceansko veliko časa, da ugotoviš, kdo želi pomoč, komu pa se vsiljuješ, da bi preko iluzije strokovnosti, zapolnil notranjo praznino, nesposobnost reševanja osebnih konfliktov, dviga samopodobe. Leta in leta srečevanj in pomenkov so potrebna, da ti ljudje resnično zaupajo, kaj jih v duši tare, na katerih problemih se lomijo, izgubljajo moč. Na koncu se je najhuje sprijazniti z občutkom neuspeha, v večini primerov si nemočen, posebej če so ljudje zasuti z visokimi dozami pomirjeval, da komaj hodijo. Podobne psihične motnje, socialna patologija, se vlečejo iz generacije v generacijo, brez osebnega vpogleda in osvetlitve. Ranljivost strokovnega delavca, se na terenu zelo poveča, vseskozi je pod lupo opazovalcev in zlonamernih pripomb, češ poglej ga klošarja, s kom se druži. Prednost direktnega dela je, da v živo vidiš, kaj se z posameznikom (klientom) dogaja in lahko posreduješ na licu mesta, brez pisarniških dogovorov in papirne vojne, sčasoma nekateri odnosi preidejo v prijateljstvo. Da bi lažje obrazložil, smisel strokovnega početja, in neskončnih sprehodov, sem v lokalnem časopisu odprl rubriko, Piranske vinjete, v katerih brez cenzure govorim o problemih medsebojnega občevanja, o skrivnih grehih in javnih vrlinah, o potrebi, da se izostri etična plat naših srečevanj in odnosov. Večkrat povzamem nivo besedišča in razmišljanj iz gostilniških debat in jih neokrnjene, povzamem v drugem kontekstu, da bi se protagonisti zamislili in izprašali vest. V humorni, mestoma ironični vsebini, brezobzirno bičam, napake občanov, svojo pisateljsko vzvišenost in probleme z napuhom, tragične povezave občinskih veljakov z lobiji, posebno gradbenimi. Takšna izpostavljenost zahteva, odgovornost za vsako izrečeno besedo, mnogi me hočejo tožiti (Hvala bogu, imam dobrega odvetnika) in dovolj trdo kožo, saj se človek zlonamernih podtikanj in žaljenj nikoli povsem ne navadi. Zatorej, ranljivost kot odprtost za druge, kot prav ruski, pesniški velikan, S. Jesenin.
Za direktno delo z ljudmi plačaš visoko ceno, na to moramo strokovni delavci biti pripravljeni, ob intenzivnem delu s posamezniki, bo strokovni delavec kmalu ugotovil, da mnoge težave izvirajo iz neumnih zakonov, nepravičnega, birokratskega, skorumpiranega aparata lokalne ali mestne oblasti, verjemite, ko socialni delavec dregne v oblastniška razmerja, potem se udobni položaj strokovnosti, nekoga, za katerega se predpostavlja, da ve, zamaje, začne se neusmiljen boj za pravilno interpretacijo, vzroka in posledic stiske ranljivih skupin prebivalstva. Vprašajmo se, zakaj je socialno delo tako malo cenjeno, socialni delavci so postali pohlevni izvrševalci zakonov, mali pisarčki, podeljevalci karitativnih socialnih, denarnih prejemkov. Rak rana poklica je otopelost, na področju duševnega zdravja so si slabo prilagojen socialni delavci, v društvih prisvojili vso oblast, večino službenega časa skrbijo kje bodo našli denar za plače, malo jih zanima opolnomočenje uporabnikov. Občutek krivde, da delajo premalo, da je število aktivnih uporabnikov premajhno, jih hromi in blokira ustvarjalne rešitve. Delavci v srčiko poznajo problematiko revnih, ponižanih in razžaljenih, postaviti bi se morali na čelo boja za spremembe, pravičnejša družbena razmerja, ne pa da vdano okopavajo dodeljeni vrtiček, v anksioznem strahu, da ne bi izgubili službe. Jej, pij in kavsaj za socialno pravičnost se ne ravsaj! Naj prvi vrže kamen vame, kdor ni nikoli grešil!!!
Popoldne so delavci , profesorji z socialnega dela prišli podpret upornike pred borzo. Če sem malo hudoben, dopoldne ob lepi plači vzgajajo študentke v pasivnost in spoštovanje neustreznega sistema, potem pa se mičkeno gredo revolucionarje, da bi si olajšali vest . Pobudnik sestanka, V. je poudaril, da direktna demokracije ni možna brez etike izključevanja, a se je kmalu zataknilo, saj vzdražena ženska ni mogla gneva, čustvenega izbruha dokončati, prej so ji vzeli mikrofon. G. ki na žalost kandidira v politični stranki, brez možnosti za vstop v parlament, intelektualci so pri vstopanje med politične bleferje preveč čisti, oprtani z neživljenjsko teorijo, zaprti v kabinete, brez telesnih stikov z realnostjo. Lepo je poudarila, da bi morali socialni delavci biti nosilci nove paradigme, soustvarjalci novega sveta, zavezniki ljudi, pri iskanju novih odnosov. Tudi pri ostalih razpravljavcih se je videlo, kako težko se znanost pomoči ljudem v stiski, artikulira v resno in spoštovano paradigmo, vse skupaj izzveni v romantično, novodobno hrepenenje po boljšem svetu, profesorji na stara leta postajajo vedno bolj podobni pesnikom, le zakaj so se mučili in toliko študirali.
V poezijo se zatečem, kadar je surovost vsakdanjega življenja prevelika, kaj pa vi?

  • Share/Bookmark
10.11.2011 08:29




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !