Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

Nelagodje v Piranu

V bližnjo gostilnico v centru Pirana pridejo občasno, močni, mogoče najbolj vplivni ljudje v občini, ki sami sebe ironično imenujejo gradbeni lobi. Visoki, plečati dobro hranjeni, z močnimi avtomobili in vilami so Piranu naredili veliko škode, a za to ni bil nihče kaznovan. Malega človeka maltretirajo zaradi majhne spremembe na objektu, fasadi in nam grenijo življenje, namesto, da bi branili arhitekturni spomenik, z namišljenih pozicij stroke so lobirali za kapitalske interese. Nekateri smo za branjenje mandrača plačali visoko ceno, grožnje, ustrahovanja in šikaniranja, medtem, ko se glavnim krivcem za ruševine ni skrivil las z glave. Upam, da obstaja zagrobna pravičnost, cvrli se bodo v peklu, odrinjeni na stran in pozabljeni, zavezanih rok ne bodo smeli masturbirati, medtem ko bodo drugi gostje, uživali v mesenih radostih in se veselili s telesi deviških Nimf. Nekje mora obstajati univerzalna pravičnost, nekje morajo veljati isti zakoni za vse!!!

Piran ni v ravnotežju, pol leta med sezono se dogaja veliko, dela za tistega, ki hoče, je dovolj, zima je pusta in neprijazna, turistični kraj živi od sezonskih del. Za družine, ki so zbežale pred balkansko vojno vihro in se naselile k sorodnikom se zdi, da država ni poskrbela dovolj, da bi se polnokrvno vključile v novo okolje. Iz starega mestnega jedra so se bogate družine izselile zaradi težkih razmer, hrupa in onemogočenega pristopa, ostali so socialno najšibkejši in tujci, ki imajo v stanovanjih dobro naložen denar, letujejo pa drugje. Mladi nimajo kompasa, možnosti, da bi prepoznali in razvili svoje darove. Kdor je iz harmonične družine in ima pozitivne zglede, delovne navade, gre študirat v Ljubljano, tam najde novo družbo in si uredi življenje. Ti, ki ostanejo, nimajo veliko možnosti. Tavajo naokoli, najdejo družbo starejših delinkventov, zgledi vlečejo, nihče noče ostati sam in izoliran v obdobju, ko družino zamenjajo prijatelji. Če hočeš pripadati, moraš sprejeti vzorce in obrede mladostniške skupine, oholosti, uporništva, mačizma in vsakdanjega uživanja trave, ki polni sive dni z iluzijami moči in navideznega smisla. Če pride zraven trda droga, je propad hiter in neusmiljen. Krize pridejo slej ko prej in takrat zasvojenci ne izbirajo sredstev. Začne se peklenski, sredobežni krog kraj, vlomov in sanj po ozdravitvi. Iz lepe, polne ustvarjalne mladosti nastanejo ruševine.

Pozdravljanje znanih ljudi v Piranu zna povzročati številna nelagodja.

Ko sem dobre volje, bi najraje objel ves svet, ga pobožal z besedami, vsakemu mimoidočemu bi naklonil prijetno besedo in nasmeh. Ko sem otožen, povečano občutljiv, bi se najraje skril pred ljudmi in v samoti pestoval nepredelano bolečino, težko najdem srednjo mero v vsakdanjem življenju. Ljudje zamerijo, če jih ne pozdraviš, vsi potrebujemo, da nam drugi božajo nabrekli ego. Ni mi jasno, ali moraš pozdraviti vsakokrat, ko srečaš isto osebo, kar se v Piranu zgodi pogosto, saj se na drobnih opravkih in sprehodih ob lepem vremenu srečujemo ves dan. Kot svetovalec za ljudi v stiski poslušam številne, tudi tragične zgodbe nasilja in zlorabljanja šibkejših, vem, kdo prodaja meglo, laže in dela zlo ljudem. Vljudnost in prijaznost govori eno, a vest mi nalaga, da zlobnih ljudi ne bom pozdravljal iz nekih protokolarnih nagibov, četudi imam včasih poškodovano fasado in preluknjano gumo na avtu. Naj v samoti iščejo odvezo …

  • Share/Bookmark
31.10.2011 09:43




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !