Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

JAVNO ZDRAVSTVO V RAZSULU!

Zamašilo se mi je uho. Priznam, strah me je obiska pri zdravnici, saj nikoli ne vem, kakšno bolezen mi utegne po naključju odkriti, ubijajoče posedanje na trdem stolu pa me spominja na Franca K., ki neskončno dolgo pred vrati čaka svojo smrt. Zapletlo se je že pri prvem klicu, saj moje izbrane zdravnice v službi ni bilo, nadomestna zdravnica pa je bila preobremenjena. Torej, z nelagodjem vstopim v čakalnico. Ostri pogledi kažejo, da sem čakajočim konkurenca, zato vsak moj gib pospremijo s pogledi strogega policista, češ, tu obstaja vrstni red, nič se ne boš vrival, ti zadnji med zadnjimi. Splošne čakalnice so polne hreščečega molka in zatajevane jeze nad temačno usodo krhkega človeškega bitja. Vsak čakajoči nesrečnik se smili sam sebi kot mali otrok in čaka mamico v podobi zdravnice, da ga bo pobožala in mu mehko zašepetala, da bo vse v redu.
Prostor je nabit z negativno energijo kot sakralno, posvečeno mesto, kjer so v pradavnini klali male živeli. Bolan človek regresira na stopnjo dojenčka, povešen pogled kaže neskončen strah, da ga bo pogoltnilo neizrekljivo vsemirje tranzicijskega zdravstva, ki se sesipa sam vase kot črna luknja naših iluzij o kapitalistični Indiji Koromandiji. Kdor veliko hodi k zdravniku, v prihodnosti res zboli! Zdravnica je žalostno pripomnila, da ima več kot polovico pacientov psihosomatske probleme zaradi nezdravega, stresnega načina življenja, premalo gibanja na svežem zraku, zaradi pičlih mezd pa si najsiromašnejši del prebivalstva ne more privoščiti toliko opevanega sadja in zelenjave, po statistiki so predebeli in hitreje umirajo kot premožnejši sloji. Nekatere depresija, pomanjkanje veselja in volje do življenja pripelje do stanja, ko od zdravnika zahtevajo odrešilno diagnozo bolezni, čeprav strokovni izvidi ne pokažejo nič. Najtežje je spremeniti življenjski stil, negativne misli in zakoreninjene predstave v glavi, veliko lažje je poiskati bolezen in se smiliti sam sebi.
Kdor ima denar in si lahko privošči privatnega zdravnika, je sprejet kot gospod, kateremu zaposleni posvečajo vso skrb in pozornost, saj za kvalitetne usluge na široko odpre denarnico. Prostori v privatnih ordinacijah so okusno, po feng šujevsko opremljeni, vzbujajo mir in varnost, točen urnik pa nas skrije pred tujimi radovednimi pogledi neznancev. Ranjenega, bolanega človeka najhuje boli nediskretnost, saj utrujene medicinske sestre vreščijo in pozivajo paciente z osornim, naveličanim glasom, kot bi klicali živino za zakol. Moja stara mama, ki je doživela skoraj sto let, se je izogibala zdravnika kot hudič križa, saj je menila, da od zdravnikov in dolgega čakanja lahko zboliš. Pametna ženska.
Gledajoč nas, sključene nesrečnike v hiralnici javnega zdravstva, vidim temne obrise prihodnosti zdravstvenega varstva. Trume izčrpanih, lačnih, depriviligiranih posameznikov, ki jih brez potrjene zdravstvene izkaznice nihče ne bo hotel pregledati. Zaman bodo čakali pred vrati postave, saj jim bednega vegetiranja v hiperpotrošniški družbi nihče ne bo mogel odvzeti. Biti revež pomeni imeti dosmrtno zagotovljeno vstopnico za potovanje na konec noči (beri Celinov apokaliptični roman).

  • Share/Bookmark
7.10.2011 10:11




14 odgovorov v “JAVNO ZDRAVSTVO V RAZSULU!”

  1.   zdravstvo pravi:

    Ne zdi se mi najbolj pravično, da ljudje takole sodite naše zdravstvo. Sam sem zaposlen na ljubljanski urgenci in moram ti povedati, da še tako goreči protizagovorniki našega javnega zdravstva, ko pridejo k nam in vidijo vso požrtovalnost osebja spremenijo mnenje vse poteka na zelo visokem nivoju! Zato javno zdravstvo ocenjevati po obisku zdravstvenega doma ni najbolj na mestu! Ne zanašaj se na privatnega zdravnika, ko boš potreboval nujno pomoč boš po vsej verjetnosti prišel k nam pa boš takrat ocenil stanje v javnem zdravstvu.

    Z lepimi pozdravi!

  2.   nina pravi:

    Točno tako, kot je napisano v prejšnjem komentarju, ljudje, ki prihajajo, k nam v klinični center v večini primerov spremenijo mnenje! Zato Igor, z veseljem lahko prideš na oddelek intenzivne terapije kliničnega centra pa boš potem podal mnenje.

  3.   bb pravi:

    Ocenjevati javno zdravstvo po zamašenem ušesu je zmešno…

  4.   neva pravi:

    Pred kratkim sem bila deležna “storitev”v ljubljanskem KC, enkrat kot spremljevalka na urgenci in enkrat na enotedenski hospitalizaciji. Nimam niti ene same samcate pripombe, kar se tiče osebja, od reševalcev, medicinskih sester in zdravnikov do strežnega osebja. Res pohvalno. Kar se pa tiče sistema bi se pa dalo debatirati do nezavesti. Ampak za to niso krivi zaposleni. So žrtve sistema enako kot pacienti.

  5.   reševalec pravi:

    Jas moram tudi nekaj dodati očitno komentiramo samo ljudje iz zdravstvene stroke in to me veseli, Igor tvoj problem je kot berem, da očitno še nisi nikdar v življenju obiskal naše ustanove kliničnega centra, kjer se medicinske sestre, zdravstveni tehniki, zdravniki vsak dan v letu borijo za ogromno število bolnikov, požrtvovalni reševalci vsak dan opravijo ogromno intervencij, sestre na intenzivni terapiji so ob bolniku praktično 24 ur na dan, zato pisanje ocene javnega zdravstva ni na mestu, zato prosim da ne širiš proti propagande našemu zdravstvu…..

  6.   Igor Bizjan pravi:

    Marija Pomagaj, prosim, da me ne vabite na urgenco, saj imam konstanten strah pred belo haljo. Pišem metaforično, pesniško, slikam temo, da bi zahrepeneli po svetlobi, ne mislim nikogar žaliti in ga omalaževati, odpiranje problemov je za duševno zdaravje nujno potrebo. Petnajst let delam prostovoljno kot vodja svezovalnice v Društvu Obzorje iz Pirana in vem, da je ogromno težav psihosomatskih. O urgenci nimam slabega mnenja, vem da se borite za življenja do zadnjih moči!!! Brez zamere, pozdrav vsem, Igor

  7.   neznan pravi:

    Živjo!

    Sam imam zelo pozitivno mnenje glede našega javnega zdravstva, pred leti sem si grdo zlomil nogo, končalo se je z odprtim zlommom golenice, na kraj dogodka je izjemno hitro prišlo reševalno vozilo, dva zdr. tehnika sta mi nogo imobilizirala, čez 10 min sem še bil v sobi nujne pomoči ljubljanske urgence, čez nekaj ur so mi golen naravnali in vstavili vijake, po 2 mesečnem ležanju gibsom sem sedaj pol leta po poškodbi normalno hodim počnem vse stvari, ki sem jih prej. Zato te sestre, zdr tehniki, zdravniki ter vsi zaposleni v javnem zdravstvu samo hvala za vašo požrtovalnost, in predanost poklicu!

  8.   miha pravi:

    No sedaj če ste se pa še vsi izpovedali bi pa še jas podal svoje mnenje, sam sem reševalec v reševalnme vozilu, delam na reševalni postaji kliničnega centra, zelo pestro in dinamično je naše delo, na dan, ko je primerov več je tudi po dvanjast klicov- srčnih kapi, infarktov, poškodb, avtomobilskih nesreč, so pa tudi dnevi, ko je manj dela. Delamo 12h na dan po dnevni izmeni je en dan počitka, po nočni pa dva, za enkrat še zelo uživam v tem poklicu.

  9.   fuga pravi:

    Ja, včasih pa imam občutek, da bi me “dohtar” najraje stlačil v kanto za smeti. Kadar zbolim, se moram telefonsko najaviti in če imam srečo, pridem čez dva dni na vrsto. Tak je red. Res, ponavadi ima kak prijazen zdravnik arogantno in skorajda nasilno “medicinko” za adiministrativno pomoč in je prvi vtis za crknit. …. in potem končno dobim napotnico za specialistični pregled, na kar bi sledila operacija, a ker so predvidena sredstva za “trimesečno obdobje” že porabljena, bo treba počakati tri mesece. Napotnica sicer roma v sistem, za kar je bila namenjena, jaz pa za naslednje tri mesece domov.
    Zgleda, da je obnašanje zdravnikov (enako se dogaja z učitelji) precej odvisno od direktnih vplivov dnevne politike preko ministra za zdravje, pa od zavarovalnice in od raznih medijskih prijemov “rumene demokracije”. Najbrž je na račun varčevalnih ukrepov precej denarja zapravljenega, saj nepotrebno adiministriranje vzrok za zavlačevanje zdravstvenih postopkov in služi zgolj zapravljanju davčnega denarja, na stranpoteh pa se lahko marsikoga kaj prime. Nezadovoljstvo pa je čez in čez.

  10.   NoMercy pravi:

    Čedalje bolj sem prepričan, da zdravstvo dela prisego Hipokritu ne pa Hipokratu – ali pa so ju že zamenjali :(

    Ko bomo na tem, da bom plačal zdravstvo takrat in toliko kot ga bom rabil, se pa lahko menimo. Dokler pa (obvezno!!) plačujem vsak mesec neko javno storitev potem pa sem kot žival v svinjaku, denar se pa porablja za zidove, hlajenje, kurjavo … klientelizem (greš k dohtarju privat potem pa preko vrste v javno bolnico !!! ) HALO!! to so pravi “Tajkuni” !! ki javni denar obračajo po osebnih preferencah!!

  11.   HINKO MUROVEC pravi:

    No sedaj se mi pa dozdeva, da je vse skupaj le ne najbolje zamišljena propagandna reklama za “urgenco UKC “.Strinjam se z navedbo, da so delavci – zaposleni – žrtev sistema.To je nesporno res, kot tudi to, da je udrihanje po plačah tistih, ki delajo noči in dneve neokusno. Dober zdravnik si tudi zasluži tistih očitanih 10.000,če ti zamenja srce ali kaj podobnega stavim, da bi mu jih sam dal in še veliko več.
    Se pa za vsem tem skriva velika svinjarija,lopovščine na 95 potenco, katerih botri sedijo tako na ZZZS, kot Ministrstvu in Vladah.Ljudje lopove, ki nam kradejo moramo iskati med poslanci,( ti potrjujejo in sprejemajo zakone, ki to dopuščajo – legalizirajo ),Ministri, ki so del lobija prisesanega na med drugimi tudi zdravstveno blagajno, končno se da od 3 miljard lepo krast , malo tu, malo tam, pa je poln mošnjiček minister pa seveda nič kriv poštenjak. Dalje imamo tu pravo leglo zajedalske zalege v sami ZZZS in pa ne pozabit Uprava tega gnezda z Čerinovo na čelu, ki je itak pri vseh koritih od ESS, GZS, do direktorice Uprave ZZZS . Čudovita povezava in vedno sveže informacije, če bi kje slučajno kaj curljalo v javnost.
    Ja dragi trpini, predvsem pa je pisec opisoval stanje v ZD in ne Urgenci UKC. Če pa greste v posamezne ZD Vam povem, da je nekje bolje drugje slabše, velja pa kronično pomankanje poznavanja URE , ti doktorji sploh na podeželju se imajo resnično za delitelje milosti, komu bodo ” podaljšali življenje ” in delajo kadar se jim slučajno zljubi priti v ambulanto, na urnik nikar ne glejte boste hudo razočerani, ob uri začetka ordinacije so na kofetu tja do 8 – 8:30 , ko se priguncajo na delovno mesto, vsaj v Tolminu je to pri večini posvečenih dr. ženščet ustaljena praksa. No tudi to kofe sestankovanje se plača.
    Drugo je kup direktorjev, tehnični, strokovni, komercijalni,zajebantski itd. vrag si ga vedi kaj vse , a vse po 8 – 12 tisočakov. Teh brezveznikov se nihče ne otrese, saj so za kaj drugega neuporabni in pa sigurno žlahta Občinskih veljakov – smetane ” Kremenčkovih “. LP

  12.   jj pravi:

    HINKO MUROVEC: pisati nekaj na pamet je neumno brez pravega pregleda nad celotnim sistemom… reševati javno zdravstvo po blogih je pa tudi neumno!!!!

  13.   zd_teh pravi:
  14.   jj pravi:

    V 15 minutah je telefon zazvonil najmanj petkrat. Klice v eni od sob za osebje na izpostavi ljubljanske reševalne postaje v Zdravstvenem domu Šentvid je vztrajno prevzemala dežurna zdravnica. »Fanta, gremo!« je pozvala reševalni tandem – Martina Čeha in Gorazda Kakerja.

    Zdravstvena tehnika sta v naslednjem trenutku že sedela v reševalnem vozilu, Gorazd za volanom, Martin na sedežu poleg, in pritisnila na plin novi delovni nalogi naproti. Zaslišala se je sirena … Kolapsa zdravniškega sistema na ljubljanski reševalni postaji ni bilo čutiti. Naj gre za bele stavke ali kakršne koli zaplete, urgentna služba vedno dela. »Prevažamo in oskrbujemo vse, ni izjem, vse obravnavamo enako: narkomane, brezdomce, alkoholike, duševne bolnike … Ves čas smo ogroženi na cesti, pomagamo tudi sredi avtoceste, skratka, vsak dan nosimo glavo naprodaj. A adrenalin nas privlači, sicer tega ne bi počeli. Delo je razgibano. Čar našega poklica je prav v tem, da se ves čas kaj novega dogaja,« je 30-letni Kranjčan Martin Čeh pripovedoval o delu, ki ga na ljubljanski reševalni postaji opravlja že osem let.

    Njegov kolega, 32-letni Ljubljančan Gorazd Kaker , s katerim sta dve leti partnerja v vozilu 16 – ko odhajajo na intervencijo, jih ne pokličejo po imenu, ampak po številki avtomobila –, ima leto dni več izkušenj na terenu. »V otroštvu sem pogosto zašel na reševalno postajo, ker je tam delal eden od sorodnikov. In prav vsakič sem imel velike oči, tako navdušen sem bil. Potrebujem adrenalinsko, svobodno delo, ne predstavljam si službe v zaprtem prostoru,« je pojasnil Kaker.

    Največ 12 primerov na dan

    Sogovornika sta se strinjala, da je pri opravljanju njunega dela najpomembnejša uigranost. »Včasih se samo pogledava in že veva, kako uskladiti delo. Delamo v parih. Spremembe so le med dopusti, med bolniško odsotnostjo ali ob upokojitvi katerega od reševalcev. Takrat se prilagajamo razmeram,« je pojasnil tandem Čeh-Kaker, eden od petih dejavnih v urgentni službi tisti dan.

    Delati začneta ob 7. uri zjutraj, končata ob isti uri zvečer, po načelu ruskega turnusa. Tem 12 uram sledi prost dan. »Gorazd, ki je voznik, zjutraj podrobno pregleda vozilo. Moja naloga, torej dolžnost zdravstvenega tehnika, je, da pregledam bolniški prostor oziroma opremo – ali imamo vsa zdravila, dovolj kisika, ali roki uporabe niso pretečeni … To nam vzame pol ure. Ko končamo, izpolnimo obrazec, imenujemo ga protokol o primopredaji urgentnega vozila, v katerega popišemo opremo v vozilu. Po kratki jutranji kavi čakamo na klice,« je naloge reševalcev opisal Čeh.

    Ko klicatelj pokliče na 112, klic v sili sprejme dispečer na reševalni postaji. Veže ga na splošno nujno medicinsko pomoč. Tam ga prevzame zdravnik, ki oceni nujnost primera in se z dispečerjem posvetuje, katero ekipo oziroma vozilo poslati na intervencijo. »V avtomobilu se pogovoriva, kaj bova potrebovala. Greva čez scenarije, ki sva jih že doživela in poskušava predvideti, kaj bi tokrat uporabila. Če gre za hudo trčenje ali požar, pokličemo še gasilce, včasih tudi policijo, denimo pri agresivnih psihiatričnih bolnikih,« sta se, kot na terenu, dopolnjevala tudi v pogovoru.

    V 24 urah na ljubljanski reševalni postaji po navadi prejmejo od 200 do 250 klicev. »Posamezno vozilo oziroma ekipa ima na dan tudi po 12 primerov. Zgodi se, da kakšno vozilo kdaj ostane brez intervencije. A to je zelo redko,« je pripovedoval Gorazd Kaker. »Največ dela je zgodaj zjutraj. Predvsem gre za starejšo starostno skupino. Ponoči imajo težave, a se trudijo, da bi zdržali do jutra. Med 7. in 10. uro je največja gneča. Enako od 15. ure, v prometni konici, ko se lju dje vračajo iz službe. Na udaru so predvsem konci tedna,« je dodal Martin Čeh.

    S pogovorom proti stresu

    Reševalce najbolj prizadenejo primeri, v katerih so žrtve otroci. Najhujši primer, ki sta ga obravnavala? »Spomnim se nosečnice v osmem mesecu. Počila ji je žila v glavi. Bila je nezavestna, ni dihala, krvavitve so bile premočne. Umrla je po nekaj urah, otrok, ki so ga spravili na svet s carskim rezom, prav tako ni preživel. Zaradi pomanjkanja kisika,« je med pripovedovanjem stisnil ustnice Kaker. »Meni je bilo najhuje ob hudi prometni nesreči v predoru pod Golovcem. Bilo je ponoči, luči ni bilo do prihoda gasilcev. Vse je bilo razmetano, izmaličeno, zmečkano. Kadilo se je, bilo je temno, ljudje so kričali … V enem avtomobilu je bilo pet potnikov. V nekem trenutku ne veš, kje bi začel. Takšni prizori se ti zapečatijo v spomin,« je nadaljeval Čeh.

    Kljub stalnemu stresu morata ohraniti zbranost in mirno kri. Pri obvladovanju čustev v hudih primerih jima pomagata tudi življenjski sopotnici, ki sta prav tako zaposleni v zdravstvu. »Žene nas najbolje razumejo, saj iz prve roke vedo, kakšno je naše delo. Malce si potarnamo med sabo in takoj nam je laže,« sta se strinjala. Stres premagujeta tudi ob pivu s kolegi po koncu službe. Sproščata se z ročnim nogometom in pikadom. Učinkovita terapija pa so tudi pogovori. »Po službi je glava prazna,« sta opozorila, da skrbi, ki so se nabrale po hudih nesrečah, poskušata pustiti v vozilu.

    Premalo spoštovanja

    Zdravstvena tehnika se z drugimi reševalci usposabljata dvakrat na leto – na tečaju reanimacije, ki vključuje oživljanje in nove smernice ter travmatologije, ko se ukvarjajo z imobilizacijo, reševanjem iz avtomobila, ruševin in podobno. Pravita, da bi bilo pogostejše obnavljanje znanja zaželeno, predvsem za mlajše kolege, ki jim to delo še ni postalo rutina. Po navadi tisti brez predznanja na začetku skrbijo za manj nujne prevoze, ko usvojijo določeno raven in imajo za sabo dodatna usposabljanja, pa se znajdejo na urgenci. Na začetku jim s koristnimi smernicami pomagajo inštruktorji.

    Kakšna je po njunem mnenju prihodnost reševalcev glede na predlog o zamrznitvi plač v javnem sektorju? »S tem nisem zadovoljen. Morali bi dobiti, kar nam je bilo obljubljeno in nam pripada. Zaslužili bi si višje plače in dodatno stimulacijo (osnovna neto plača reševalca znaša okoli 800 evrov neto, op. p.). “Pri našem poklicu te nihče ne vpraša, ali imaš družino, je praznik, konec tedna ali morda rojstni dan, ampak delaš po urniku, ki je določen,« je povedal Čeh. Oba pri novi zdravstveni reformi podpirata zdravnike. »Njihovo delo je zelo odgovorno. Potem so tu še dežurstva in nočno delo. Zato jih podpirava.«

    Preobremenjenosti zaradi zadnjega kolapsa zdravniškega sistema reševalci ne čutijo, saj se njihova služba ne spreminja. »Ne glede na stavke in druge zaplete urgenca dela,« sta dejala Gorazd Kaker in Martin Čeh. Pri svojem delu pogrešata predvsem spoštovanje ljudi. »O tem so nam pripovedovali starejši kolegi, ki so zdaj že v pokoju. V preteklosti so reševalce gledali s spoštovanjem, zdaj nam ljudje pokažejo sredinec,« je dodal Kaker. »Vse več je tudi groženj s tožbami. Ali pa: ‘Spravili vas bomo na televizijo.’ Ta je zelo priljubljena,« je sklenil Čeh.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !