Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

SPOMIN NA LANSKE POPLAVE

Bil sem na obisku v poplavljeni Rožni dolini. Ponoči so na Biotehniški fakulteti požrtvovalni prostovoljci civilne zaščite rešili 30 plavajočih ovac. Lesen most čez Glinščico,
steber moje mladosti, kjer smo skakali v čisti potoček in se učili plavati, je odnesla narasla voda. Jamnikarjeva cesta je neprehodna, slekel sem čevlje in se peš odpravil na obisk k staršem, kot pred mnogimi leti, ko sem užival v čofotanju po lužah. Bila sta presenetljivo mirna in preudarna, prvič v osemdesetih letih čez njun skrbno obdelovan bio vrtiček teče voda, gliste imajo plavalni kostum in plavutke. Povedala sta z veseljem in z iskro v očeh, da so sosedje, s katerimi so bili skregani in se dolgo časa sploh niso pogovarjali, prostovoljno potrkali in ponudili tehnično znanje in pomoč pri reševanju poplavljenega avtomobila.
V naravni nesreči, ko so vse kleti in ozimnica poplavljeni, nas skupaj drži solidarnost, človečnost, medsebojna pomoč. Poplava je ujma, ki stanovalca vrže iz ravnotežja. Občutek, kot bi nekdo brskal po tvoji intimnosti, ti kradel posvečen osebni prostor, ti pa nemočen
gledaš in moliš, da ti voda ne bo presekala grla. Ljudje smo v stiski bolj odprti, zaveza krhkosti in ranljivosti na široko odpre skrivne potenciale etike in pozitivne naravnanosti.
Nekateri očividci 11. septembra pripovedujejo, da je bil čas strahotne izgube
tudi čas presunljivega sočutja in odprtosti do drugih in drugačnih. Vse bomo počistili in pospravili, vse predmete se da nadomestiti, samo da se gledamo z odprtim upanjem, naklonjenostjo in nam bo lažje …

  • Share/Bookmark
16.09.2011 09:03




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !