Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

SLOVENCI LAHKO PREMAGAMO EVROPSKE PRVAKE!!

Sosed naj se drži pikada. Preklinjati zna vsak tepec!!!
Leta in leta, že 40 let v naši družini spremljamo vse košarkaške tekme Le kdo bi lahko seštel vse ure, ki smo jih z živci na robu znosnosti preživeli pred tv sprejemniki, v začetku še črno belimi. Štirideset let z bratom ocenjujeva in navijava za naše fante in se venomer hudujeva, kako vedno pokleknejo pred vstopom v parado slavnih, poneseni s slavno tradicijo jugoslovanske šole košarke, ki se je z velikih tekmovanj vedno vračala s kolajno. Naša velika pričakovanja, upi in hrepenenja so se na zadnjm evropskem prvenstvu razblinila v polfinalu, ko so se našim fantom zaklenile zmagovite misli in zaledenele mehke roke pred vstopom v polfinale in tako pričakovana medaljo je hipoma potemnela, sanje o obljubljeni deželi evropskih velikanov pa so se sesule v prah in pepel. Ob vsem gnevu in žalosti nad temačno usodo pozabljamo, iz kako majhnega bazena prihajajo naši igralci, da je pravi mali čudež, da smo vzgojili skoraj desetino igralcev, ki so barve naše države zgledno zastopali v NBA, najmočnejši ligi na svetu. Pozabljamo, kakšno filigransko delo pomeni, da vse te silne energije in neobvladljive egote trener spravi v harmonično celoto. Dihati kot eden, ne imeti pred očmi osebne statistike, temveč koristi moštva, garati do zadnje kaplje znoja, da bi skozi peklenski tempo prvenstva prišel do konca in požel mukotrpne, težaške kondicijske priprave. Mi, ki v naslanjačih s pivom in čipsom glodamo vse nespretne poteze naših fantov in bi v navalu jeze nad nespametnimi potezami najraje zadavili oba sodnika in ju s prerezanim goltancem vrgli v ognjeno žrelo, ne vemo, kakšne pritiske mora prenašati vrhunski športnik. Ni nam dovolj, da smo med osmimi najboljšimi na stari celini, kar je za tako majhno državo, še enkrat ponavljam, čeprav boste spet vsi zamahnili z roko, strahovit uspeh, ki ga nerealni in prepotentni ne znamo dovolj ceniti … seveda bi letos želeli narediti korak naprej, želeli bi kruha, vina, vode, neskončnega, želeli bi paradirati pred samim obličjem najvišjega, želeli bi preseči svojo majhnost in nepomembnost, želeli bi velikim silam pristriči krila in se v nasladi zvrniti v panteon slavnih. V dnevih, ko delavci objokani stojijo na dvoriščih paradnih konjev slovenskega gospodarstva in solznih oči zahtevajo človeku spodobne mezde, da bi nahranili lačne otroke, v dnevih, ko so kapitalske iluzije o človeka vrednem življenju za vse, tudi za tiste ponižane in razžaljene, ki se z osemurnim delom izčrpavajo do zadnjega diha, so želje postale nerealna in slaboumna iluzija.
Tolsti lastniki proizvodnih sredstev še naprej bogatijo na žuljih malih ljudi (beri Naomi Klein, Doktrina šoka), mediji v službi kapitala stresajo strah in paniko pred teroristi, virusi, samo zato, da bi prestrašenemu ljudstvu nasilno odmerjali polje svobode in neodvisnega mišljenja – zmaga naših fantov na Evropskem košarkaškem prvenstvu naj bi odpravila vse napačne politične odločitve, vse naše strahove, zle misli in panične reakcije pred negotovo in neprijetno jesenjo.
Kdo smo mi, da smo peščici naših fantov naložili breme, da naj v huronskem, apokaliptičnem zanosu zmeljejo velesilo Španijo, ki Evropi s ekonomsko krizo brezobzirno pleni težko prigarane prihranke( Država v ekonomski krizi je športno ranljiva)in naj se jim maščujejo za vse boleče poraze od osamosvojitve do danes?
Izrekel bom bogokletno trditev, naši fantje so na tem prvenstvu naredili dovolj, pa če ne zmagajo nobene tekme več. Z zrelo, ekipno igro, disciplinirano tako v obrambi in napadu so v boljših trenutkih razveseljevali tako navijače kot košarkaške sladokusce in kritike. Imamo igro po globini, naši najvišji igralci pa so sposobni zadevati tudi od daleč, kar ni vsakdanja lastnost. Nihče se ne rine v ospredje, fantje potrpežljivo čakajo na svojo priložnost in ko so vpoklicani v igro, dajo vse od sebe. Igralci na klopi vzpodbujajo prijatelje na parketu, strokovno vodstvo se pravočasno odziva na poteze nasprotnih trenerjev in mirno in preudarno vleče poteze, ki tok igre usmerjajo v trdo, zbrano obrambo, brez nepotrebnih hipnih ekshibicij in všečnosti na prvo žogo. Politiki, ki se radi kitijo ob uspehih slovenskih športnikov in se kot najbolj bebave lepotičke radi nastavljajo in jih objemajo okoli zgaranih ramen, bi se ob njihovem odnosu do športa in življenja lahko marsikaj naučili, mar ne!

  • Share/Bookmark
13.09.2011 17:26




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !