Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

MET NA KOš

Popoldansko sonce, oblečem se v trenirko in grem metat na koš. V trenutku ko na igrišču primem žogo v roko, se percepcija spremeni. Vse moje bitje in žitje je usmerjeno v eno samo dejavnost, zadeti koš, po najkrajši poti. Pozornost usmerim v položaj rok, ki morajo postati precizen katapult. Pravilni met ne naredi vrhunskega strelca, potrebno je imeti božjo iskro, predrznost, da vržeš in zadeneš takrat, ko je nasprotnik nepazljiv in meta ne pričakuje. Pričakoval sem, da bom našel kakšnega soigralca in se pomeril ena na ena, a igrišče je prazno, opustelo, le človek, starejši od pol stoletja, ki ga mnogi imenujejo legenda, skupaj z žogo pleše samotni ples. Le kje so mladinci, nekateri utrujeni od petkovega popivanja, zaskrbljeni, ker kljub diplomi ne morejo najti službe, drugi sključeni pred računalnikom, kjer se v video igricah istovetijo z NBA zvezdniki, mogoče vedo, da bi se s prihodom na igrišče razblinile njihove iluzije, z dobrim metom bi jih prisilil, da se soočijo z realnostjo, kar ni vedno dobro za samospoštovanje. Žoga topo odskakuje, mogoče bi bilo pametno, da bi jo napihnil, s podobnim postopkom deklice povečajo svoje dojke in moškim ne pustijo spati. V trenutku, ko žogo primem v roke, je vse slabo, kar se mi dogaja v življenju, pozabljeno. Problemi kot težke meglice zapustijo igrišče, vem, da me čaka naslednji met, osredotočenost ne popušča.
Zdrs žoge skozi mrežico, poseben zvok, najlepša himna za metalca.

  • Share/Bookmark
7.09.2011 08:35




Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !