Svetujem vsem trpečim v duševni stiski preko društva Obzorje iz Pirana

HLAPCI KAPITALA!

(Odprto pismo uredništvu Primorskih novic)
25. 4. 2013 imam v prostorih knjižnice Lucija literarni večer, kjer bom predstavil opus 16 knjig, vključno z novo, Sledi, posvetitve. Na obali delujem intenzivno zadnjih 20 let, ampak ostra, analitična beseda vas verjetno ne zanima, lastniki kapital vam dirigirajo, o čem pišete, drugače bi bil časopis Primorske novice bolj živ, verodostojen. Vaši poenostavljeni članki so svetlobna leta stran od raziskovalnega novinarstva. O moji literaturi, uporniškem aktivizmu ste uspeli objaviti nič. V intimnem dnevniku Brezčasje (CZ, 2012) sem pisal o žalostnem stanju duha na obali, o brutalni povezavi politike in kapitala, don Pope del Palma se bo z podrejenim šefom gradbenega lobija, po ulicah betonskega mesta preganjal s pištolami za razdelitev plena. Žalostno, da novinarji tako malo berete, potem seveda ostajate na površini vseh pojavov, prenašate sto krat ponovljene vestičke, rumene trače in novice o lokalni hortikulturi, tako ustvarjate nestvarno sliko družbe, ki se ogiba poglobljeni refleksiji. Že dolgo vemo, da je resnica, resnica tistih, ki mislijo drugače, samo upam lahko, da mi neznanci spet ne bodo grozili, poglobljene metafore razkrivajo skrivne mehanizme oblasti, mogoče tudi pisateljev narcizem, bolestno užaljenost, da niste opazili njegove veličine. Novinarji ste poslušni, prestrašeni hlapci kapitala, soodgovorni za tragično stanje v državi!
Vse dobro, mir v duši,
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
8.04.2013 07:21 | Komentarji & Trackbacki (0) | Permalink


KAPITAL UBIJA NARAVO!

(Osveščeni posamezniki proti pozidavi zelenega Kampolina, hudournika v Luciji)
Civilna iniciativa je predstavila razloge proti pozidavi dela Lucije, zeleni Trampolin. Grapa ni primerna za kvalitetno bivanje, v občini je 800 neprodanih stanovanj. Scenarij se ponavlja. Zaposleni predstavniki Občine in njihovi simpatizerji si na vse kriplje prizadevajo, da bi Občina z zunanjim partnerjem (gradbenim lobijem) udejanila pozidavo, v kateri naj bi bila stanovanja za mlade družine. Najprej bo spremenila namembnost zemljišča, tu se zatakne, kdo bo pobral ekstra profit, kdo je v ozadju, teorija zarote nas venomer spravlja v dvome? Povejte mi, katera mlada družina ima denar za stanovanje, kreditov ni lahko dobiti, saj so banke popolnoma opustošene. Manipulirajo s čustvi volivcev, poglej, ti sebičneži, so proti ureditvi razmer, so proti temu, da mladi dobijo varni domek, toplo ognjišče, zavajajo, saj NE gre za SOCIALNA stanovanja. Na koncu bodo spet glavni kupci tranzicijski tajkuni in njihovi potomci, občinskim strukturam naj bi referendumska zmaga prinesla projekt, s katerim se bo kitila na naslednjih volitvah. Namesto zelene alternative, betonska. Papagajske, mlade, napihnjene razpravljavce, ki imajo naučeno matrico v glavi, ponavljajočo kaseto, se da v njihovi premočrtnosti verbalno premagati samo z vdorom atipične besede, ironijo, sarkazmom, šalo, metaforami, ki so primerno bombastične in všečne, strah nas je, spet nas bodo pokradli, arhitekturna stroka, ekonomisti so se prodali kapitalu.
Zagovorniki pozidav se obnašajo kot vročični verniki, kot da je od zmage na referendumu odvisno njihovo osebno preživetje, če jim nasprotuješ, te vzamejo kot zagrizenega nasprotnika, ne razlikujejo med ostro izmenjavo mnenj, politično ni (vedno) osebno in obratno. Lahko se prepiramo glede grape, pa smo še vedno normalni sogovorniki, krajani, ki spoštujemo drugačnost in ne vzamemo vsega tako zares, čustveno. Demokracija potrebuje zrele, samostojne ljudi! Meni venomer govorijo, kaj si po nepotrebnem pridobivaš nove in nove sovražnike, pluješ v lastno skledo, težiš, ljudje božji, zelena opcija bi morala biti večinska, če bi živeli v normalni državi! Grozili, posvarili so me v Ljubljani, naj malo pazim, kaj pišem, zaradi ostrega zapisa o Šerifu (Jankoviću), če se mi to spet ponovi na Obali (mandrač), bom resno razmislil, da pobegnem iz te skorumpirane, mafijske države, skupaj z mladimi, ki ne vidijo nobene perspektive več. Za mano ne stoji nič, ničesar, razen vesti! Poudaril sem, da imamo upravičeno paranojo pred novimi gradnjami v občini (kogar je pičila kača, ta se boji zvite vrvi), uprli bi se, tudi če bi hoteli zgraditi pasjo uto, saj so nas v preteklih novogradnjah vedno prevarali z nespoštovanjem arhitekturne dediščine, novimi in novimi aneksi, manj kvalitetnimi materiali, netransparentnimi pogodbami itd. Možno je, da lokalni časopis Solni cvet že več mesecev ni izšel, da predstavniki zelene alternative ne bi imeli možnosti izčrpno predstaviti svojih stališč. Razveseljivo je, da se je civilna sfera, po dolgem zatišju, v Luciji spet prebudila, na žalost mladih ni zraven, preveč imajo opravkov v virtualnem svetu, nočejo se soočiti z usodo kraja, apatični so, »tastari« so nam »zafurali« bodočnost, naj se sami borijo s kapitalskimi mlini na veter.
Referendum bo uspel, ker lobisti z mrežnim marketingom prepričujejo, obljubljajo volivcem male ugodnosti, če bodo podprli gradnjo, otopeli krajani brez informacij nasedajo poceni parolam, nasprotniki betonaže oviramo napredek kraja, ne želimo sprememb, kapital podpira kampanjo z lažmi in dobro ukrojenimi, všečnimi neresnicami. Občina bi se morala kititi z novimi okoljskimi, inovativnimi, trajnostnimi rešitvami, zeleno alternativo, ne pa da ubijajo zadnje neokrnjene koščke narave v občini. Še dolgo potem bodo v sanjah mrtve živali, ježki, gliste, črvi, metulji in druge male živali obiskovale tvorce nasilja nad naravo. Narava ne odpušča, ni strankarsko, kapitalsko profilirana … zeleno, ki te betonirajo, zeleno … česa se lahko veseli travna bilka, ko zahrumijo stroji..
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
18.03.2013 06:25 | Komentarji & Trackbacki (2) | Permalink


STRTA LJUBEZEN (eksorcizem)

Novi romunski filmi so mi všeč, ontološko mračnjaška atmosfera je podobna domači, Daleč za griči (naslov), v samostanu sta dve mladostni prijateljici, siroti izgubili erotični stik. Nuna se je zaobljubila Bogu, zasedel je njeno srce, ljubimki ni več pustila blizu. Njej se ob neuslišani ljubezni zmeša, zaprejo jo na psihiatriji, nafilajo s tableti. Po izboljšanju duševnega zdravja se poslovi od krušnih staršev, ki so jo izkoriščali kot delavno silo, preda denar, imetje samostanu, samo, da bi bila blizu prijateljici a njena kipeča narava, uporniški duh, se ne more podrediti okostenelemu režimu v zaprti instituciji, Nune (nastopajo kot zlovešči zbor, v grških tragedijah), jo zvežejo, zaklenejo na deske podobne križu, nekaj dni, pustijo brez hrane, vode Duhovnik ob prebiranju psalmov, iz hirajočega telesa izganja zli duh, dekle se zvija od bolečin, a eksorcist nima sočutja, praksa se nadaljuje Totalne institucije imajo podobne metode, posameznika poskušajo razosebiti, podrediti kolektivu, normalnosti, močna čustva so prepovedana, zahteva se red, poslušnost, ubogljivost. Kolegica jo ponoči odveže, nima več ne telesne, ne duševne moči, da bi pobegnila, zjutraj mrtva najde mir. Nune odpeljejo na zaslišanje k tožilcu, da je bog res kdaj komu sodil, nimamo nobenih otipljivih dokazov. Režiser Cristian Munguio, dobitnik zlate palme za prejšnji film, je v Cannesu tokrat slavil z nagradami za najboljši scenarij in najboljši igralki. Zlo v imenu dogmatične vere se globoko vreže v gledalčev pogled.
Igor bizjan

  • Share/Bookmark
13.03.2013 08:47 | Komentarji & Trackbacki (0) | Permalink


PROTESTI, MAMILO ZA LJUDSTVO

Neverjetno, kako je splahnela, množična, odločna vstajniška retorika po odhodu Pleška. Ljudje se kot vedno zadovoljijo s kozmetičnimi popravki, prava sprememba zahteva odložitev udobja, licemerstva, vdanosti v usodo. Nihče ne bi nič tvegal, vsi bi radi samo dobivali, besedo, telo zastavi samo peščica, ponavadi se jih razglasi za nore. Večina ljudi bo glede na to rahlo rošenje, kasneje prišla na brezplačni koncert. Tako gre to. Spontani upori so se utopili v kapitalu. Nekaj zanimivejših transparentov: »Slaba banka? Ne, slaba stranka!« »Roman 1984 ni mišljen kot navodilo za uporabo.«, »”Parlament je marionetno lutkovno gledališče, ki ga upravljajo strankarski veljaki”, “Če Pahor ni znal živeti s 3000 evri, kako naj upokojenci živimo s 400 evri? Sramota za državo”", Padec Janševe vlade je šele prvi korak. Protestiralo bomo tako dolgo, dokler ne bomo počistili slovenskega političnega prostora. Zato smo s seboj prinesli veliko metel.”, Vladajočo stranko, ki podpira korupcijo, so zamenjali s vladajoči stranko, ki podpira korupcijo. in temu pravijo sprememba.«, “Zahtevamo spremembo volilnega sistema, preferenčni glas, da se na naslednjih volitvah v parlament ne naselijo le strankarske podgane.” “Svinjak je isti, korito je isto, le svinje so se malo premešale,” “Policija povsod, pravice nikjer, Transparentov proti Janši je odločno manj, prevladujejo parole proti politični eliti, skorumpiranosti, in drugim dostojanstvenikom, ki so »zavozili Slovenijo«.
Peš sem se odpravil do mesta. Na postu sem, a nič manj buden in živ. Pred sodiščem je prvo »vseslovensko ljudsko sodišče« izvedlo proces, v katerem so obsodili politike, ki so državo spravili na kant. Del vstajnikov se je vrnil na Kongresni trg, nekaj jih je zavilo vstran na Čopovo ulico in odšlo proti Magistratu.
Do župana imamo čuden, nezdrav odnos, mogoče celo strahospoštovanje, zna biti neprijetno, verbalno agresiven. Simbolno nas je zadolžil, ker je moderno uredil Ljubljano, čeprav z velikimi krediti, priznavamo mu mešetarske spretnosti, podoben odnos imajo Italijani do dolgoletnega voditelja S. B, radi bi mu bili podobni, obenem pa so zavistni, ob političnim spletkah jim gre na živce, a se ga ne morejo, nočejo znebiti. Od 5000 glave množice se je manjši del sprehodil mimo Magistrata.Tam smo ambivalentno, nerodni sami pred sabo, stopicali na mestu, ni se razvilo spontano, močno glasno skandiranje, da je gotov.Župan lahko samo preko vztrajanja v politiki zakrpa finančne luknje v družinskih podjetjih, možnost vplivanja na ključne gradbene odločitve, je stvar preživetja. Vse skupaj je bilo šibko, vse kaže da imamo drugačne politične, etične, pravne kriterije do Pleška, ki nam gre iz korenin na jetra, kot do karizmatičnega biznismena, ki ne uspe krotiti razvajenih otrok. Približno 1000 vstajnikov je pred policijsko postajo na Trdinovi ulici in zahteva izpustitev pridržanih izgrednikov. (pubertetniški upor proti avtoriteti.) Srečal sem prijatelja, bil je žalosten, sin ne študira, nima prave volje. čvrste, odločne usmeritve v življenju. Redke so družine moje generacije, kjer so otroci našli sami sebe. Največja žalost tranzicije, mladini nismo pustili veliko upanja, da bodo živeli v spodobni državi. Mediji so proteste napihnili, a vsakemu razsvetljenemu udeležencu je jasno, da vseskozi izgubljamo bitko proti kapitalu, iluzije v glavah še vedno niso izpuhtela, nasedamo na vsako dimno bombico, preusmeritev pozornosti. No, vsaj zastonj kulturni program smo protestniki poslušali, na odprtem odru olajšali dušo, povedali osebne težave, zgodbo. Upanje vedno ostaja, lahko se veselimo 5. vstaje naroda, spet bodo mediji lahko vročično predstavljali dogodke na ulici, moč naroda in svetle perspektive, nekje megleno v prihodnosti, spet bomo pozabili na vsakdanje probleme, sanjajoč o svobodi, enakosti bratstvu. Protesti, brezplačna zabava, mamilo za ljudstvo. Kdaj se bodo udejanjile tisočletne sanje?

Iz cikla Filmskih pesmi:
PODKUPLJENO MESTO

V duši
metropole

lomasti, uraduje
šerifuje

ljubljena
baraba

zenica očesa
se oži

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
10.03.2013 07:31 | Komentarji & Trackbacki (2) | Permalink


NASILJE V DRUŽINI

Friderick Wiseman je z nevsiljivo kamero, brez dodatne interpretacije ustvaril pregled ameriških institucij, ki razgalja vse družbene strukture. Zaradi kritičnega vpogleda v naravo stvar in ljudi je večkrat imel težave s cenzuro, nihče ne mara neolepšane resnice. Film, Nasilje v družini, se gleda kot nočne mora. Vrstijo se zlorabe, pretepi, ustrahovanja alkoholizem, droga, najnižji sloj se prebija skozi življenje s številnimi berglami, ko kapitalizem izvrže posameznika, se težko spet pobere, številne institucije živijo na račun zlomljenih ljudi. Ponavadi je moški nasilnež, zahteva v družini absolutno podrejanje, potrebuje občutek moči, da bi začutil trohico samospoštovanja. Ženske z otroci. se po desetletjih nasilja, zatečejo v varne hiše, kjer spet poskušajo zlepiti koščke svojega življenj, Šele v varnem zavetju strokovne besede, sprevidijo kako nemočne in prestrašene so bile, nekatere tudi petdeset let, Najtežje je gledati otroke, ki prostodušno narišejo, kako je očka, spet vpil na mamico, jo vlekel za lese in jo poniževal. Nisem mogel gledati nizanja tragičnih pripovedi do konca, veliko podobnih zgodb sem se naposlušal pri svetovalnih pogovorih, film je bil daljši od treh ur. (nekoč je prišla punca, rekla, da jo je oče zlorabljal od 12 leta, potem pa uro in pol jokala. Nisem je prekinil) V vseh predelih sveta so si srečne družine podobne, nesrečne pestujejo svoje bolečine, se vrtijo v začaranem krogu (15. Festival dokumentarnega filma)
NASILJE V DRUŽINI

črna pika

na ogledalu
Boga

hladno oko
kamere

luknja v glavi
nasilnega moža
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
8.03.2013 10:33 | Komentarji & Trackbacki (2) | Permalink


ZAKAJ JE PAPEŽ MOLČAL?

Molk v božji hiši (Režija/ Alex Gibney), je mogoče malce senzacionalističen, ampak verodostojen prikaz spolnih škandalov v cerkvi, od šestdeset let dalje Na katoliški šoli Sv. Janez v Milwaukeeju (ZDA) je duhovnik Murphy zlorabil okoli 200 gluhonemih dečkov. Ponoči se je kakor volk sprehajal po spalnici in iskal žrtve, dečke (starši niso znali znakovnega jezika) so se v grozi tresli, da ne bi izbral njih. Pripoved žrtev je pretresljiva, nazorno prikaže, da je cerkveni sistem sistematično prikrival zlorabe, celo ukazal, da jih ne smejo prijavljati na policijo Afera je dobila neslutene razsežnosti, ko je žrtev tožila cerkev. Papež v odstopu Ratzinger je kot prefekt kongregacije za nauk vere, vsaj od leta 2002, dobival na mizo spise o podrobnostih pedofilskih nečistosti, a ni zmogel poguma, da bi ustrezno nastopil zoper zločine nad otroško nedolžnostjo. Vsi grehi naj ostanejo znotraj cerkve, storilce so premeščali iz župnije v župnijo, namesto, da bi jih izobčili in predali policiji. Mogoče se je papež počutil krivega, priznal, da ni nad posvetno in cerkveno oblastjo. Je odstop znak kesanja za zločine podrejenih, posvečenih mož, ki so v deliriju napuha, zadovoljevali slo, uničevali nedotaknjene duše, angele? Gnusna dejanja, ne more opravičiti nihče, to presega božjo moč, iz zemlje so božji služabniki naredili pekel, iz najšibkejših ultimativne žrtve. (15. FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA)

MEA MAXSIMA KULPA: MOLK V BOŽJI HIŠI
(Sevanje božje jeze)

Preoblečen
Bog z

obličjem
hudiča

seka
otroško

drobovje

Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
7.03.2013 08:34 | Komentarji & Trackbacki (0) | Permalink


ZA HLAPCE ROJENI, ZA HLAPCE VZGOJENI

Dovolj strahu (Strah je zaveznik bogatih), dovolj manipulacij, naj se kriza prelevi v katastrofo, banke naj dokončno propadejo. Na pogorišču bomo zgradi nov sistem, po meri ljudstva, z novimi ljudmi, z novim upanjem. Dovolj vsakodnevne proizvodnje tesnobe, strahu, discipliniranja, dovolj kapitalizma po meri peščice, gremo do konca, po naši volji, odločitvi, odgovornosti!
Mazohisti smo blebetači, radi bi se postavljali kot vstajniki, bili pomembni, se vpisali v zgodovino, nismo pa sposobni, sanjati o radikalno novem, plaši nas, malo bi bili uporniki, malo pa zasebni, mali, drobni, preračunljivi, profiterski kapitalistki. Vse življenje nasedamo iluzijam, hranijo nas z lažmi, drobtinicami, menjamo gospodarje, preobleke, v resnici se zaresne, osebne svobode (razširjene zavesti za katero je potreben dolgotrajni mukotrpni proces dela na sebi, zaenkrat je kritične mase premalo) bojimo kot hudič križa, kajti potem bi bili za vse krivi, odgovorni sami. Mi, t. i, vstajniki smo šleve, hlapci, navdane majhne, napihnjene pičke, zato se bo spremenilo nič, če bi prišli na oblast, bi bilo mogoče še slabše, v človeškem rodu ždi plenilski nagon, egoizem, skrb samo za svoje leglo, o skupnem dobrem lahko samo sanjamo, blebetamo.(Neposredna demokracija ne prinese sprememb, če ljudstvo ne pridobi vzvodov za razpolaganje s kapitalom.)
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
6.03.2013 09:12 | Komentarji & Trackbacki (3) | Permalink


ODPRTO PISMO MINISTRU V ODHAJANJU..

G, Turk, vse vloge v življenju so iluzija, tudi vloga ministra. Že nekaj časa vas spremljam na družabnih medijih, lahko rečem, da ste v virtualnem svetu vzor strpnosti, odprtega duha in tolerance. V realnosti se čutii , da gojite zamero do kulturnih delavcev, saj smo vas takoj po ukinitvi ministrstva napadli na nož, a morate razumeti, z vsem srcem bijemo za kulturo, kar ima človek rad, brani z vsemi močmi Sem ljubitelj slovenskega filma, tudi pišem o posebnih, inovativnih metaforah. Zakaj mora novoimenovani direktor Viba filma Prodnik oditi? Preprosto, ker ne mara slovenskega filma, bo njegovo imenovanje, vsem stranem sprožalo srd in neskončne konflikte, ki bodo motile normalne, ustvarjalne procese. Filmski, tudi ostali ustvarjalci, potrebujemo mir, ugodne pogoje za delo. Ko nas ne bo več, bodo ostali samo plodovi duha, ki bodo pričali o težkih časih v solzi dolini Šentflorjanski. Slovenska, umetnost, film, je pomembnejši od naših nevrotičnih, ideoloških razprtij Prosim, da prisluhnete filmskim delavcem. Poslušajte, če so vsi proti nastavitvi, potem je logično, da nimate prav, mar ne! Zrela osebnost prizna svojo zmoto, popravi napako. (Ko postane domoljubje poligon za izločevanje, favoriziranje edino pravih, naših, ga je potrebno reflektirati, ostro obsoditi Kje je meja med ljubeznijo do svojega in sovraštvom do tujega? Kako razumeti drugega?)
S spoštovanjem,
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
22.02.2013 09:35 | Komentarji & Trackbacki (0) | Permalink


Depresija bolezen našega časa!

Depresija, anksiozne motnje so, učitelji na poti spoznavanja samega sebe O čem bodo učenjaki pisali, če ne bodo poznali vse nianse trpljenja, strahu, dvoma, šel trpeči spozna, lepoto življenja brez bolečin
Znamenja, da se s človekom nekaj dogaja so več plastna. Mogoče se začne s panično reakcijo. V trgovini nas začne dušiti, srce razbija, strah nas je , da bomo kolapsirali, si naredili sramoto, padli po tleh, vsi bodo videli, da ne obvladamo samega sebe. Počasi se strahovi začnejo množiti. Bojim se, da bo jutri, čez mesec dni načrtovani poslovni dogodek splaval po vodi, bojazen pred bojaznijo postane stalnica našega življenja Umikamo se v samoto, zgubljamo prijatelje, venomer v strahu nismo več prijetna družba za prisilno nasmejane ljudi. Pomirjevala pomagajo samo na kratko, po daljšem jemanju se nanje tudi fizično navadimo. Prava notranja depresija, nima veliko veze s tem, da smo enkrat dobre volje, drugič pa se nam ned da pogovarjati, najraje bi se skrili v lupino telesne varnosti. Pri resnem obolevanju ne moremo vstati iz postelje, jesti, vsako potovanje do stranišča postane muka. Temna luknja v katero se pogrezamo je enako niču, praznini brez občutkov, nikogaršnja zemlja polna bolečine, ki se seli po telesu. Romamo od zdravnika do zdravnika, a vsi izvidi kažejo, da je stanje normalno, nas pa boli duša, v telesu se naseljuje topa bolečina, brez izvora in stalne lokacije. Pravijo, da so sodobna zdravila sposobna vplivati na procese v možganih, povečuje se nivo serotonina, dopamina, po mesecih in letih jemanja se počutimo bolje. Ne bom se delal pametnega, mogoče je v hudih stanjih, ko pacienti mislijo na samomor, res nujno vzeti tabletke, a če se človek ne počuti ljubljen, če se mu cefra, sesuva samopodoba, je potrebno globoko zaorati v podzavest, prepričan sem, da se trening za depresijo začne že globoko v otroštvu. Naše zdravstvo, s prepolnimi čakalnicami, premajhnim številom psihiatrov in usposobljenih psiho terapevtov, človeku v duševni stiski ne more nuditi zadostne opore, izjema so premožni ljudje, ki si ustrezne terapije lahko plačajo. Ko propade tovarna, v kateri je mož in oče delal, garal celo življenje, sedaj pa si ne more privoščiti nič, nastane odličen poligon za socialno depresijo, za katero navadni ljudje niso odgovorni sami, kriza najbolj prizadene etične ljudi, ki se jim je zgodila krivica.
Škoda, da ljudje, ki se bolnišnično zdravijo zaradi motenj dobijo stigmo, papir, da so drugačni, moji izkušnje kažejo, da veliko bolje shajam z ljudmi, ki so veliko prestali, od njih se lahko naučim, kako se premaguje bolečina, od številnih pijancev, ki se majejo od šanka do šanka, pa veje samo gnus in sovraštvo. Norost je temeljno stanje, ki nas dela človeške, odpira nas za toleranco, postajamo strpni, ustvarjalni, barviti. Za več norosti, ustvarjalnosti, kreativne nepredvidljivosti, za manj politikantstva, manipulacij, spletk in laži.
Igor Bizjan

  • Share/Bookmark
18.02.2013 16:20 | Komentarji & Trackbacki (3) | Permalink


ČAS TESNOBE

Ponoči sem sanjal, da delam v ogromni trgovini, nekakšni pralnici denarja vseskozi smo delali, prodajali, se mučili, denar so odnašali z blagajne sproti, nikoli ni ostalo za plače in prispevke, mi smo se vedno samo delali, delali kot na tekočem traku, bili tiho in pobožni.
Med mrežni aktivizem, postaja sam sebi namen, diskutiramo, postavljamo kocke, jih spet rušimo virtualna vstaja,, inflacija besed postaja moteča, govorimo, govorimo, postali bomo strašila na polju, vsi bi začeli znova, besede postajajo same sebi namen, napihujemo se kot vrabci v ogromni jati, miško spreminjamo zgodovino. Politika je kontaminirana, častivredni ljudje se nočejo ukvarjati z spletkami, sprenevedanje, ko omeniš ustanovitev nove, čiste, pravične uporniške stranke, se vsi razbežijo kot da bi bila kužna. Če bi bil na oblasti, bi sam spodbujal proteste, ustanavljal uporniške skupine, spodbujal razprave o boljši prihodnosti, ljudstvo potrebuje občutek, da ima moč za spremembe na bolje. Po zgodovinskih besedah prvega predsednika, da so sanje dovoljene, se počasi zbujamo, gospodarji sanj, Matrice, ugotavljamo, da smo se znašli pred izpraznjeno blagajno. Najboljši sosed, kjer pustim dobršen delež pičle pisateljske mezde, je zadolžen do vratu, nihče ne ve, koliko zdravih podjetij, je sploh še ostalo, spet bodo odpuščali delavce, namesto vodilne, ki so napačno investirali. Uspeli smo ugrabiti državo, a v njej ne znamo, ne zmoremo spodobno živeti, v tranziciji smo izgubili dušo skromnosti, napihujemo se, nismo več zadovoljni z malim. Imel sem nekaj delnic Petrola kot večina sem mislil, da se bodo v neskončnost povečevale.
Mogoče je bilo dvajset let farsa in smo bili že od začetka, premajhni, ne samozadostni, obsojeni na neuspeh. Majhni narodi se morajo prodati, da lahko normalno živijo, tudi mala podjetja pod težo velikih propadejo, niso konkurenčna mar ne Tajkuni niso imeli srečo, še nekaj let prosperitete, bi jim omogočilo prevzem podjetij in potem bi Slovenijo vodilo nekaj bogatih družin. Vse se je dogajalo s asistenco politike, direktorji so dopoldne brez denarja poklical bančne šefe, popoldne pa posojilo zavarovali z delnicami podjetja, trend je bil, bolje domači kapitalisti kot tuji, Propad velike banke v Amerike je vsem prekrižal račune, stanje nestabilnosti traja, nihče ne more predvideti, rešiteljev ni, politiki so samo marionete na šahovnici kapitalskih razmerij, stara pravila ne veljajo več, ekonomisti so ugotovili, da so njihove teorije, igračka v rokah usodnih razmerij, ki jih diktirajo transnacionalna razmerja. Naenkrat se je izkazalo, da v človeku spi brezobzirna zver, ki požre vse, kar se znajde na dosegu roke, Poslušajte, nikoli ni bilo drugače, človeška zavest skrbi samo za svoje krdelo vojne so se preselile na internet, politika uokvirja realnost v svoj pogled, resnica nas vedno manj zanima, Na TV kanalih se sončijo politiki podobni kot pišče kuri, vstajniki, brez artikulacije, nenevarni, mali zajčki, ki metaforično opletajo okoli ohlajene kaše, glasnik delavsko punkerske univerze, ki radikalno posega v ustaljena razmerja, poziva na demokratični socializem, pa je odrinjen na rob.Kritična masa ljudi, ki razumejo duh časa je premajhna, revolucija postaja opij za ljudstvo. Državljani Slovenije se bojimo, da prihajajo še slabši časi, kot živali tik pred potresom ali cunamijem intiutivno čutimo, da zidovi pokajo, slej ko prej nas bo zalilo. Stvari se spreminjajo, kapital poskrbi, da ostanejo iste, samo Ljubljenemu vodji nihče noče zaupati, da sodi v muzej voščenih lutk, nima iskrenega prijatelja, da bi mu povedal, groteskni ples levice in desnice je počasi mineva. Ko bo odšel, bodo padle še zadnje iluzije, postali bomo hlapci na svoji zemlji, državno srebrnino bo potrebno prodati, dalj ko se bomo ideološko prepirali, manjša bo cena žuljev nekaj generacij. Trenutno smo v fazi jeze, žalujemo, zapravili smo ekonomsko neodvisnost.
P. S.
Pred dvajsetimi leti so kulturniki govorili, ustvarjali državo, potem dolgo molčali sedaj naj dajo prostor novi generaciji, novim idejam, širšim pogledom, ideološko neobremenjenim dušam, ki nimajo opranih možganov, oni niso krivi, da smo jih zadolžili. Neodgovorni, otopeli državljani smo krivi, da se lahko politiki obnašajo tako objestno, odsotnost jasne, etične drže, strah pred izpostavljanjem, prevzemanjem aktivne vloge, so nas potisnile v vlogo žrtve. Večina revolucijo izbori, nekateri pa jo brutalno izkoristijo! DSP je v CD mlade vstajnike pripeljalo žejne čez vodo. Uveljavljeni kulturniki in intelektualci božajo svoj ego in ponavljajo stare, znane razumniške floskule, na koncu za ljudski glas, ni ostalo veliko časa. Dvajset let so bili tiho, zazrti v svoje intelektualne gradove, se borili za štipendije, točke, nagrade, seveda vsem je šlo dobro, sedaj, ko je vse šlo k hudiči pa se delajo pametne. Zgodovina se ponavlja, ugledni nastopači se nočejo umakniti z žarometov.

Iger Bzjan

  • Share/Bookmark
2.02.2013 07:55 | Komentarji & Trackbacki (11) | Permalink